Ti »domoljubi« so z izmišljotinami in lažmi oskrunili in osramotili našo državo. »Je teh nekaj povojnih let res tisto, kar nas definira in dela tako izjemne v dvajsetih letih 21. stoletja v Evropski uniji, da je o tem nujna posebna zgodovinska resolucija?« sprašuje zgodovinar Božo Repe. »Ne, nič nismo bili drugačni, nič bolj zločinski kot drugi!« argumentira.
Kaj je zame narodna sprava, če poenostavim? Sprejet dogovor (med sprtimi) in njegovo izvajanje, to je prizadevanje za sodelovanje v prid državljanov, s pogledom, uprtim naprej. Desnica, SDS (tudi NSi), nekateri bivši udbovci in komunisti, ki so hitro zamenjali barvo, pa se gredo še naprej kulturni boj, blatijo Jugo in NOB, da bi oprali krivde svoje prednike ter opravičili pogoltnost – vse življenje hočejo ostati pri koritu, imeti moč in nadvlado. Nekateri državljani pa žal tega ne prepoznajo.
Janša vpije in drugi za njim: »Ukradli ste državo,« a so jo v resnici ukradli desničarji sami. Tudi zgodovino, ki jo že 30 let spreminjajo. Vse obtožbe na račun izdajstva in kolaboracije z okupatorjem si je izmislila »rdeča« stran, pravijo. Šlo naj bi samo za rešitev slovenskega naroda pred grozečo komunistično revolucijo, zato so bili primorani poiskati okupatorjevo pomoč. (Zato so umrli za domovino? Samo za čigavo.) Prizadevno jim je pomagala naša RKC, bila je glavni pobudnik organiziranja in formiranja vojnih formacij, da so služile okupatorju. Pa se je kdaj zazrla vase, priznala svojo veliko krivdo in se opravičila? Seveda ne, vedno bolj dviguje glavo, se vpleta v naše življenje, deli narod (Rode »poučuje« gimnazijce, da je veren Slovenec 2x Slovenec), prireja zgodovino in rehabilitira svoje zločince. Kako sprevrženo zvenijo besede škofa Sajeta, da je sprava mogoča in tudi nujna, »toda ne brez resnice, priznanja krivde, pravičnosti, predvsem pa ne brez povrnjenega dostojanstva za žrtve, njihove svojce in družine.« Resnica pa je, da so Slovenci množično podpirali Osvobodilno fronto.
Drži, vsi umrli si zaslužijo svoj grob, vsi umrli si zaslužijo spomin svojcev, ki so jih imeli radi. Pa si izdajalci zaslužijo svečan spomin? Morda še s častno četo? Odgovorite si sami. Postavljamo jim spomenike, visoki politiki se jim priklanjajo ob mašah cerkvenih dostojanstvenikov, ki so še nedolgo nazaj samomorilce pokopali za cerkvenim obzidjem, morilce pa zdaj blagoslavljajo.
Si izdajalci zaslužijo dobro ime? (Si dobrohotno rečemo: vsak pač živi, kot ve in zna, tudi če zagreši zločine in/ali genocid, kaj pa potem. Po smrti je to itak vseeno, vsi mrtvi si zaslužijo dobro ime. Jih bo že Bog kaznoval?) Ali to ne predstavlja začetka revizije zgodovinskih dejstev? Jim v drugih državah vračajo dobro ime ali smo samo Slovenci tako »plemeniti«? Ga bodo v sedanjih časih morda vrnili še Hitlerju? Ali po smrti Netanjahuju? Ali njihovi zločini sploh niso pomembni? Ni pomembno, kako so živeli? Če vsebina življenja posameznika ali skupine ali vojske ni pomembna v našem spominu, zakaj potem častimo naše velike umetnike, znanstvenike, politike…?
Spomin na vsa grozodejstva, ki so jih ljudje zagrešili, lahko počasi zbledi, da potem izvabi samo še nevtralne občutke – zlasti, ko so tudi prizadeti in njihovi svojci mrtvi –, seveda pa ob zavedanju in zgodovinskih zapisih, da so zagrešili zločine.
Da, ukradli so nam državo, jo nepravično denacionalizirali, razprodali vse, kar smo dobrega ustvarili v socializmu, vedno bolj jo nagibajo v desno, z manj sociale in z okrnjenim skupnim dobrim. (Sploh ne smem pomisliti, kaj nas – poleg solzivca, orožja, spremenjene ustave, … – še čaka v morebitni Janševi »sproščeni Sloveniji«.) Počasi otroke (in odrasle) usmerjajo v svojo »resnico«. Vse se samo še suče okoli povojnih pobojev, »kosti« in o grobovih zanje. Zakaj jim z molkom, brezbrižnostjo in z neaktivnostjo ali pa tudi s sodelovanjem to dopuščamo?
Polona Jamnik, Bled
