V devetdesetih letih in v prvem desetletju novega stoletja je bil neoliberalizem neusmiljeno vsiljen v obliki dogme dvostrankarskega sistema. Clinton in Blair sta nadaljevala tam, kjer sta Reagan in Thatcherjeva končala. Wall Street so deregulirali. Glass-Steagallov zakon je bil razveljavljen, kar je pospešilo financializacijo ameriškega gospodarstva. Od tod velika recesija leta 2008, ko so hiše za vlagatelje postale špekulativna sredstva za kapitalske dobičke, ne pa za bivališča. Brezdomstvo se je pospešeno povečalo. Nepremičninski balon je začasno počil v letih 2008–2009, a ga je ameriška vlada ponovno napihnila z ohlapno denarno politiko, izjemno nizkimi obrestnimi merami in kvantitativnim sproščanjem. Danes je nepremičninski balon še večji kot pred zlomom leta 2008.
Ni naključje, da je »zlata doba« zahodne socialne demokracije sovpadala z vrhuncem prve hladne vojne, od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zahodni kapitalisti so se resnično bali socialistične revolucije, zato so delavcem dali znatne koncesije, močnejše socialne storitve in zase dovolili višje stopnje obdavčitve. (Možnost revolucionarnih sprememb je bila v Evropi večja zaradi močnejših delavskih gibanj.)
Vzpon Kitajske danes sili nekatere zahodne vladajoče razrede v razpravo o tem, ali bi morali ponovno privoliti v koncesije, vendar je zahodno delavsko gibanje veliko šibkejše, Kitajska pa ima strogo neintervencionistično zunanjo politiko in ne izvaža revolucije, kot je to počela Sovjetska zveza. Poleg tega danes ni niti približno toliko globalnih revolucionarnih gibanj, kot jih je bilo med narodnoosvobodilnimi boji v petdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (z nekaj plemenitimi izjemami). In končno, zahodni sistemi buržoazne »demokracije« so v hudi krizi, s številnimi notranjimi boji v vladajočem razredu, najbolj radikalni del kapitalističnega razreda pa pridobiva vse več moči (kot je oligarh Peter Thiel) ter meni, da bi se morali preprosto znebiti iluzije o buržoazni »liberalni demokraciji« in kapitalu dati popoln avtoritarni nadzor nad družbo.
Namesto da bi popuščali delavcem, kot so to storili kapitalisti med prvo hladno vojno, jim želijo odvzeti še nekaj preostalih pravic. Ta radikalna frakcija vladajočega razreda trenutno zmaguje v skoraj popolni odsotnosti kakršnekoli resne opozicije, saj je sistematično v kali zatrta.
Črt Tavš, Koper
