Prilagoditi se spremembam je zagotovo težko miselno delo za marsikoga, ni pa prav nič težko razmišljati samo o sebi, o svojem udobnem kotičku in poslušati rožljanje in šelestenje kovancev in bankovcev, zatlačenih v žepih. Oprostite, ampak to edino, kar mnoge še zanima, nima nobene zveze s humanitarnimi podvigi, ki nas upravičeno krasijo kot dobre ljudi. Širši problem naše miselnosti je preprost, ampak očitno težko rešljiv. Namreč, trdno smo prepričani, da smo najbolj pametni strokovnjaki za vsa področja in da smo popili vso znanje tega sveta. Drži pregovor: sto ljudi, sto čudi. Prvi se za vsako malenkost združujejo v civilne iniciative, drugi hočejo imeti kar naprej referendume, tretji uživajo v zbiranju podpisov, za četrte je važno le to, da se nekaj dogaja, peti znajo zgolj kimati in odkimavati, ne da bi sploh razumeli, čemu to počnejo, šesti nikoli ne izkoristijo časa in volje za razmišljanje o družbi kot celoti … Skratka, vse je zanič in vsak ima svojo rešitev za izboljšavo, ki je po njegovem seveda najbolj prava.
To je res naša vrhunska tragikomičnost in na žalost naša realnost. Trenutno pa je najbolj sveža iniciativa Savčanov v Savskem naselju v Ljubljani, in to zdaj, ko je Linhartova cesta že sodobno prenovljena. Napovedujejo celo zaprtje Linhartove in Savske ceste ter Topniške ulice, ker menijo, da so žrtve gentrifikacije. Med drugim izpostavljajo tudi pomanjkanje osnovnih storitev. Le kdo bi vedel, zakaj takrat, ko sta se zaprli banka in pošta v Savskem naselju, niso grozili z zaprtjem cest.
Ker pa je v današnjem času moderno biti napreden, viden in slišan, pristavljam tudi jaz svoj piskerček. Na kratki, ne preveč prometni ulici, v neposredni bližini mojega doma, je samo en prehod za pešce, pa še ta je nekje na sredini ceste, rada pa bi imela še eno zebro, recimo bolj na začetku, da bi se izognila nepotrebnemu malce daljšemu pešačenju.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana
