Od leta 2000 naprej vsako leto nastopita (vsaj) dva osrednja govorca; eden v slovenščini in drugi v nemščini. Govori obeh oziroma vseh so prevedeni v nemščino oziroma slovenščino. Letos je v nemščini nastopila rektorica dunajske univerze likovnih umetnosti mag. Eva Blimlinger in dobesedno očarala vse prisotne. Svoje razmišljanje je namreč razširila onkraj običajnih registrov komemorativne slovesnosti in zato na koncu požela stoječe ovacije. Mimogrede, udeleženke in udeleženci slovesnosti so med prireditvijo vstali samo dvakrat; prvič po njenem nagovoru in drugič po tem, ko je gostujoči pevski zbor Danica iz Šentprimoža odpel neformalno himno koroških Slovencev Rož, Podjuna, Zila ...
Sicer pa je kolegica z Dunaja razmišljala predvsem o tem, zakaj prihaja do ponarejanja zgodovine in zakaj jo »ponarejajo in zanikajo tisti, ki sebe še zmeraj vidijo ... v fašistični, nacistični tradiciji«, zakaj jih od tega »... ni mogoče odvrniti« in, končno, zakaj »lahko po spletu neovirano razširjajo neresnice«. Tudi zato se je uvodoma zahvalila vsem tistim, ki so zaslužni za vsakoletno srečanje na Peršmanovi domačiji, za »čudovit, informativen in impresiven muzej« ter za to, da to ni le »regionalni ali nacionalni, temveč tudi mednarodni simbol boja koroških partizanov in partizank v času nacizma«. In da ohranjajo spomin na »drugačno življenje, kot je bilo življenje večine Avstrijk in Avstrijcev«.
Sicer pa prisluhnimo njenim besedam v celoti:
»Ta muzej in spominski kraj je povezan z upanjem, da tukaj ne samo spoznavamo in razumemo, kaj se je zgodilo, temveč da naučenemu in razumljenemu sledi – kar vedno znova slišimo v zvezi z nacizmom – učenje iz zgodovine, in to kljub Heglovemu prepričanju, da je edina zgodovinska izkušnja ta, da se narodi in vlade niso nič naučili iz zgodovine in niso ravnali po naukih, ki bi jih morali izpeljati iz nje. Če bi se namreč ljudje zares učili iz zgodovine, bi danes živeli v svetu miru, v svetu brez konfliktov in vojn, v svetu, kjer ne bi več bilo nič tega, kar človeku škoduje.
'Mrtvi šepetajo, živi jim samo napol prisluhnejo. Zato slišijo komaj kaj več, kot so voljni slišati,' je zapisal Marc Bloch, eden najpomembnejših francoskih zgodovinarjev ... 20. stoletja, ki ga je Gestapo aretiral marca 1944 in po mučenju 16. junija ustrelil na odprtem polju blizu Lyona. V svojem temeljnem delu Apologija zgodovinopisja ali poklic zgodovinarja je zgodovino predstavil kot dialog živih z mrtvimi.
Moramo se torej vprašati, čemu sploh raziskovanje zgodovine, čemu prikaz zgodovinskih dogodkov v muzejih, čemu pouk zgodovine v šolah, čemu ohranjanje spominskih krajev, čemu ekskurzije dijakinj in dijakov v koncentracijska taborišča, čemu pogovori s pričami minulega časa. Čemu vse to, če se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Seveda tega ne smemo razumeti zgolj kot apodiktično sodbo, temveč predvsem kot ugotovitev. So seveda ljudje, ki s poglobljenim ukvarjanjem z zgodovino spremenijo svoje mišljenje in ravnanje; to jim uspe, ko so pripravljeni zares intenzivno spoznati in oceniti to, kar se je zgodilo, vrednotiti, spraševati in brati, ter se ne prepuščajo predsodkom in čustvom. Po drugi strani je zmotno misliti, da obisk dijakov in dijakinj na spominskih krajih, kot so koncentracijska taborišča, že sam po sebi spremeni njihovo mišljenje. Po mojem je to politično zavajanje. Prevečkrat slišimo trditve, da so učenje o holokavstu in o nacizmu, pogovori s preživelimi, obiski razstav in zgodovinskih muzejev ... že zadostno jamstvo za to, da se vse to ne bo nikoli več zgodilo. Žal ni tako. Še posebej, če dogajanja iz preteklosti ne znamo povezati z aktualnim političnim razvojem, skratka, če preteklih dogodkov ne znamo umestiti v sedanjosti. Pri tem seveda ne gre za to, da bi vzpostavljali neposredno zvezo med preteklostjo in sedanjostjo oziroma oblikovali preproste analogije. Pred tem nas je ne nazadnje svaril že Karl Marx, ki je v navezavi na Hegla trdil, da se velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe zgodijo dvakrat, najprej kot tragedija in nato kot farsa.
Ob zadnjih dogodkih na univerzah na Dunaju in Celovcu ... žal ne moremo govoriti o farsi. Še posebej če vemo, da je na dunajski univerzi 30 pripadnikov skrajne desnice vdrlo na uprizoritev drame Elfriede Jelinek Schutzbefohlene. Ali ko govorimo o dogajanju v Celovcu, kjer je prišlo do motenja predavanja o integraciji. V pogovoru za časopis Die Presse je rektor celovške univerze Oliver Vitouch povedal, da ne ve, ali naj se smejemo ali jočemo. Po eni strani gre za absurdne dogodke, po drugi strani pa nas to dogajanje spominja na začetke SA, pa naj se povzročitelji še tako trudijo, da bi prikrili podobnosti in se na ta način izognili inkriminaciji po zakonu, ki sankcionira vsakršno obujanje nacizma.«
Po besedah Blimlingerjeve se reprodukcija nacističnih simbolov in vzorcev mišljenja lahko hitro konča z ustanavljanjem novih »udarnih oddelkov (Stoßtrupps)«. Zato po njenem mnenju lahko pritrdimo mnenju njenega celovškega kolega: »Ne nazadnje imamo (v večini opisanih primerov, op. O. Luthar) opravka z desničarskimi skrajneži. Ne nazadnje le-ti v resnici spominjajo na dobro povezane 'udarne oddelke', ki prek družbenih omrežij ustrahujejo moške, ženske in otroke oziroma na različne načine nastopajo proti migrantkam in migrantom. In ko demonstrirajo, jih ščiti policija in se pri tem sklicuje na zagotavljanje svobode govora. Toda hujskanje v resnici ne spada v okvir zagotavljanja svobode mišljenja, hujskanje je kaznivo dejanje – in prav za kaznivo dejanje gre tudi v tem primeru.« Po mnenju prof. Blimlingerjeve je zakonodaja v tem primeru jasna, saj pravi:
Kdor na javnem mestu zaničuje oziroma ponižuje ljudi različnih veroizpovedi, rase, barve kože, jezika, svetovnega nazora, državljanstva, izvora, nacionalnega ali etničnega porekla, spola, starosti, spolne usmeritve, s telesnimi ali duševnimi pomanjkljivostmi ... se lahko kaznuje z zaporom do dveh let.
»Prav to je storila skupina desnih ekstremistov, ki jih namenoma ne želim imenovati. S tem, ko jih anonimiziram, želim opozoriti, da ne bi smeli ščititi njih, temveč vse tiste, ki so bili napadeni in katerih človeško dostojanstvo je bilo poteptano. Če usmerimo pogled v zgodovino, se zavemo, da je treba ukrepati zdaj, in ne čakati, da se bodo oblastna razmerja tako spremenila, da bodo tovrstne skupine pridobile moč in vpliv. Zato predlagam, da prisluhnemo šepetu mrtvih.«
OTO LUTHAR
