Žal pa je pri predzadnji odločitvi s tega področja, namreč pri sklepu o začasnem zadržanju odloka o uvedbi pogoja PC v državni upravi, večina ustavnih sodnikov tudi po mojem mnenju očitno kršila veljavna pravila ustavnosodnega odločanja o takih začasnih zadržanjih, ki so povsem drugačna od pravil siceršnjega odločanja. Na to sta že takrat v svojih ločenih mnenjih upravičeno opozorila sodnika Jaklič in Šorli – in poleg mene s tem najbrž prepričala še koga. Vsekakor tudi dr. Sašo Prešerna, ki pa je potem v članku v Delu (7. novembra) to upravičeno kritiko tiste začasne odredbe kar preprosto »raztegnil« tudi na končno odločitev o neustavnosti vladnega odloka – brez upoštevanja tega, na kar sem opozoril v prejšnjem odstavku.
Želim pa pri tem opozoriti še na nekaj. Ustavni sodniki so se pri tem zavedali nerazumevanja, na kakršno njihova odločitev lahko naleti, in so na to na kratko opozorili že v odločbi (glej točko 23), še bolj jasno pa v pritrdilnih ločenih mnenjih k njej. Ker je za odnos laične javnosti do odločitev US informiranost o argumentih zanje zelo pomembna, naj mi bo dovoljeno nekaj tega tu citirati.
Sodnik Čeferin: »Kljub očitnosti zgoraj navedenega sklepam, da bodo kritiki (…) spet ponavljali, da je ustavno sodišče dalo prednost legaliteti pred varovanjem življenj. Ta kritika je seveda neutemeljena že zato, ker je v obravnavani zadevi US ugotovilo protiustavnost odloka, ki tako in tako ne velja več. (…) Zato je težko razumeti kritike, da je dalo ustavno sodišče v svojih odločbah prednost načelu legalitete pred zdravjem in življenjem ljudi. Še težje pa je razumeti, da (vedno isti) kritiki naših odločb to očitno dejstvo povsem ignorirajo.«
Sodnica Šugman-Stubbsova: »Sprenevedanje, da je pravno podlago mogoče najti mimo določb zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) v nekih splošnih določbah drugih predpisov, je pravno nesprejemljivo, nespodobno in poleg vsega še nevarno. /S temu sledečo obrazložitvijo, zakaj./ Nikakršnega dvoma ne more biti o tem, da je imela izvršilna oblast na razpolago utečeno zakonodajno, ustavno skladno pot, s katero bi lahko uvedla pogoj PC za delavce v državni upravi. Zakaj tega na vrhuncu četrtega vala epidemije, ob največjem številu okuženih in umirajočih, ni naredila, pa je povsem drugo vprašanje, v presojo katerega se ustavno sodišče ne more spuščati.«
Sodnik Knez: »(…) se bo številnim odločitev ustavnega sodišča zdela nerazumna. V odločitvi bodo videli pretiran pravni formalizem, odsotnost upoštevanja temeljnih vrednot življenja in zdravja ljudi. (…) Ker epidemija ni stvar posameznika, ampak kolektivnega boja, je to vprašanje zaupanja in dosega tudi ustavno raven. Za ustrezno delovanje pravne države je potrebno zaupanje v delovanje oblasti. (…) Vprašanje, ki se mi postavlja, je, ali naj morda meni nerazumen molk zakonodajalca postane v težkih epidemioloških razmerah razlog za ne le blag, ampak že skoraj spregledan odnos med pristojnostmi zakonodajalca in izvršilne veje oblasti. V podporo takšnemu pristopu bi govoril argument, da se pravica do zdravja uresničuje neposredno na podlagi ustave, vendar argumentu težko prisluhnem.« Temu zadnjemu Knezovemu stavku dodajam: Jaz tudi, če je v boju proti epidemiji možno in nujno (!) uporabiti izrecno za to predvidene zakonske podlage – ki pa jih vlada namenoma ignorira. Tu so namreč v ZNB celo že obstajale, kar je v odločbi jasno povedano.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
