Ko poslušam razne okrogle mize in soočenja na temo prostovoljnega končanja življenja, se ne morem znebiti občutka, da se nihče od govorcev ni od »blizu« soočil z ustrezno ustanovo, v našem primeru Dignitasom. Predvsem tovrstnemu posegu na vse načine nasprotujejo desno usmerjeni komentatorji. Za to neprijazno uslugo me je prosila sestrična in na njeno željo sem jo odpeljal v Švico. Rekla je, če me ti ne pelješ, grem pa s taksijem. Sam pri sebi sem si mislil, moda pa je bolje, da je v takem trenutku nekdo poznan z njo. O tem sva se sicer že prej pogovarjala, a bil sem prepričan, da si bo premislila. To je bila pač Kraševka, trmasta, svojeglava in nepopustljiva. Žal si ni premislila. Bila je stara nekaj čez 80 let, a brez bližjih sorodnikov. Razen sestričen in bratrancev po očetovi in mamini strani ni imela nikogar. Očitno se je prostovoljno in samostojno odločila za ta korak. Tudi naša prigovarjanja niso pomagala.
Pozneje sem iz pisem ugotovil, da je bilo dopisovanj z Dignitasom kar precej. Poslati je morala zdravniška spričevala domačega zdravnika. Seveda vse to ni bilo zastonj. Plačevala je račune sicer v švicarskih frankih, kar v evrih, v istem znesku. Nič ni preračunavala, pa tudi prejemnik ni čutil nobene potrebe, da bi »viške« vrnil. In nekega dne me pokliče: jutri me pelješ v Švico. Odšla sva. Prespala sva v Zürichu. Gospa z Dignitasa je že med potjo preverila, kje sva na poti. Določila je uro, kdaj se naslednji dan oglasimo v ustanovi. Drugo jutro sva se dobila na zajtrku in sestrična je naročila kavo, a poudarila, da je brez kofeina. Odpeljala sva se na cilj. Tu sta nas je sprejela medicinska sestra in zdravnik. Tudi jaz sem bil prisoten na zaslišanju. Izpraševanje je temeljilo na preverjanju, ali se je sestrična res odločila prostovoljno ali pod kako prisilo. Vprašanja zame so bila le, v kakšnem sorodstvu sva. Zdravnik me je tudi vprašal, ali bi želel biti zraven, kar sem odločno odklonil. Sledilo je še nekaj vprašanj – in sva se poslovila. Za ustanovo je bilo pomembno, da se je res odločila sama prostovoljno, da je sposobna sama zaužiti hrano, ki ji bodo dali. Tu ni nobene pomoči, ne sestre, ne zdravnika. Pa da je plačala vse račune.
Uslužbenka Dignitasa me je opozorila, da bom morda dobil klic s policije, a tega klica ni bilo. Sedel sem v avto in se odpeljal v Ljubljano, brez postanka. Med potjo me je uslužbenka obvestila, kdaj je sestrična umrla. Čez kake tri tedne je na moj naslov prišla žara in nekaj kopij mrliških listov. Pokop smo v ožjem krogu sorodnikov in prijateljev izvedli v Trstu.
Tako so to problematiko rešili v Švici.
Veselko Guštin, Ljubljana
