Številni ekonomisti in podjetniki so zaskrbljeni zaradi dviga plač v javnem sektorju, kot je bil na primer dvig plač pomočnicam vzgojiteljev in mladim zdravnikom ter na splošno dvig minimalne plače. Skrbi jih, od kje bo vlada vzela denar, bojijo se višjih davkov in nekonkurenčnosti delovnih mest v zasebnem sektorju. Pravzaprav ta zaskrbljenost podjetnikov in ekonomistov ni nič novega. Za koga jih tako zelo skrbi? Za revne, za državo ali predvsem zase?
Kaj je narobe z višjimi plačami? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo postaviti še eno: kako denar najhitreje pride v ekonomski sistem? Če tisti z najnižjimi in srednjimi dohodki (plače, pokojnine, štipendije, dodatki, podpore) prejmejo več, bodo višje dohodke večinoma takoj potrošili. To pomeni, da se bo ta denar zelo hitro prelil v ekonomski sistem – v trgovine, k malim podjetnikom, v gostinstvo itd. Podjetja bodo več zaslužila, država bo pobrala več davkov; posledično bi tudi podjetniki lahko dvignili plače, država pa bi iz zbranih davkov lahko pokrila vsaj del višjih izdatkov.
V tem smislu so bili ukrepi ob kovidni krizi dobri: pomoč zaposlenim, dodatki študentom, upokojencem, turistični boni, pomoč malim podjetjem itd. Prav tako so v tem smislu koristni zdajšnji ukrepi neposredne pomoči ob energetski in draginjski krizi. Spomnimo pa se nasprotnega, povsem zgrešenega pristopa: katastrofalnih varčevalnih ukrepov po gospodarski krizi 2008, ki so svoj vrh dosegli z zloglasnim Zujfom. Posledice čutimo še danes. Takrat je zaradi drastičnih varčevalnih ukrepov v ekonomskem sistemu začelo primanjkovati denarja, zmanjšal se je promet z dobrinami in storitvami, manj je bilo pobranih davkov, več odpuščanj – eno je sprožilo drugo in imeli smo precej hudo krizo.
Denar je »kri« družbenega organizma. Če ni denarja, se prenos dobrin in storitev začne upočasnjevati. Ljudje začnejo varčevati, potrošnja dobrin se zmanjša, davkov je manj in družba zdrsne v ekonomsko in posledično tudi družbeno ter politično krizo. Seveda v obtoku ne sme biti preveč denarja, ker to povzroča inflacijo, a za inflacijo niso krive višje plače, temveč predvsem politične igre velikih sil (sprožanje vojn, protivojne sankcije, valutne in borzne špekulacije, ekonomske vojne itd.).
Če bi sledili večinski volji večine ekonomistov in predvsem bogatejših podjetnikov (ki imajo zelo radi medijsko pozornost), bi morali – predvsem z nižjimi davki – zvišati dohodke bogatim, kar naj bi koristilo vsem (temu se reče učinek prelivanja navzdol, ki pa v praksi žal ne deluje). Čeprav z nižjimi davki tudi revni nekaj dobijo, pa hkrati še več izgubijo, saj se zaradi manjših prihodkov države krčijo javne storitve.
Bogati pa dodatnih prihodkov večinoma ne potrošijo v običajnih trgovinah, v malih podjetjih ali pri samostojnih podjetnikih. Umaknejo jih pretežno v davčne oaze ali namenijo za nakup luksuznih dobrin ali pa jih vlagajo v različne špekulativne posle (delnice, valute, kriptovalute, nepremičnine, zemljišča itd.). Od tega ima celotni ekonomski sistem države kaj malo koristi, če že ne škode (npr. dvig cen nepremičnin). Kopičenje bogastva v rokah najbogatejših je bolezen družbenega organizma. Milijarde dolarjev, funtov in evrov (pri nas govorimo o milijonih), na katerih »sedijo« bogataši, so kot tumorji, medtem ko v drugih delih družbenega organizma vlada pomanjkanje denarja ter posledično tudi dobrin in storitev.
Seveda je res, da se mora država za višje plače v javnem sektorju in ostale izdatke vsaj deloma tudi dodatno zadolžiti. Današnji denarni sistem sploh ne omogoča drugačnih oblik novega denarja. Nov denar večinoma ne nastaja s tiskanjem (fizični denar je le majhen del vsega denarja v obtoku), temveč z zadolževanjem, kar velja tako za posameznike, podjetja kot tudi za države. In ker se ogromno denarja (neuporabno) kopiči v rokah najbogatejših ljudi (v davčnih oazah, na borzah, v nepremičninah in luksuznih dobrinah), se morajo države prekomerno zadolževati.
Če bi bil ekonomski sistem bolj pravičen, bi denar v resnici postal samo menjalno sredstvo (za kar je tudi nastal), ne pa sredstvo za kopičenje bogastva. Predvsem s progresivnim obdavčenjem bi bilo mogoče vsaj deloma zagotoviti večjo pravičnost ekonomskega sistema. Nizko ali ničelno obdavčenje osnovnih dobrin in storitev ter stanovanj, v katerih se zares živi; nasprotno pa so visoko obdavčenje finančnih špekulacij, luksuznih dobrin in dodatnih stanovanj samo nekateri primeri, ki bi zagotovili bolj pravičen ekonomski sistem.
Dolgovi pa v osnovi niti niso ekonomski problem, temveč predvsem politični. Države bi se lahko dogovorile in jih vsaj deloma odpisale, tako kot se je že zgodilo v primeru najrevnejših držav. A to je že druga zgodba. Zaenkrat pa lahko rečemo, da dvigovanje plač ni tako zelo velik problem. V resnici koristi vsem. Tudi bogatim podjetnikom. Naj tudi oni dvignejo plače svojim zaposlenim, da bodo bolj motivirani in zadovoljni ter tudi bolj produktivni. Mogoče bodo dobički malo manjši. Če pa je dobiček edini smisel in cilj podjetništva, potem pa »ubogim« bogatim podjetnikom res ne moremo pomagati. Samo »sočustvujemo« lahko z njimi.
Rok Kralj, Kamnik
