Če bi res vse atraktivne eksponate zbrali v muzeju novejše zgodovine Slovenije, bi ta dosegel svetovni sloves, saj bi se vsi obiskovalci muzeja hoteli prepričati o junaških dejanjih šestih osamosvojiteljev, saj več jih ni bilo treba, da premagamo JLA. Verjetno bi bile vrste za ogled muzeja in se zato prijavljam za blagajnika pri prodaji vstopnic. Nekaj koristi od slovenske osamosvojitve moram tudi jaz imeti.
Vrnimo se v muzej. Kateri eksponati so nujni za uspeh muzeja? Naštejmo tiste, ki bi pritegnili domače in tuje obiskovalce.
Najprej sup, s katerim je bivši predsednik države v mašnem gvantu supal po blejskem jezeru. Supu bi lahko dodali vsaj kravato, da poudarijo absurdnost samohvale. Tudi hlače, s katerimi se je drajsal po ograji stopnic, so zgodovinske. Največ prostora bi zavzela stara odslužena katrca, ki je nerazumno dosegla ceno najdražjih avtomobilov. Bravo, Slovenci! Da ne bi kdo pomislil, da je muzej posvečen samo enemu človeku, bo treba nujno postaviti velika panoja s slikama celic iz Doba, v katerih sta Bavčar in Janša domovala na račun ljudstva. Pri tem obstaja nevarnost, da bi bodoči prisilni gostje Doba želeli uživati gostoljubnost v istih celicah kot samozvana osamosvojitelja. Zakaj bi si to želeli, boste vprašali. Zato, da se lahko pozneje s tem hvalijo. Mogoče je med drugim tudi to namen tega muzeja.
Tujci bi nas sicer imeli za bebce. Toda bebci so oni, ker so prišli na ogled takšnega muzeja. Najbolj atraktivni del muzeja bi bilo šest vrečk proizvajalca čevljev Bata. Žal so sedaj te vrečke prazne in brez čevljev. Da boste lažje razumeli pomen teh vrečk, moram poseči malo v preteklost.
Leta gospodovega 1992 je Milan Kučan v vlogi predsednika države pri podelitvi odličja zlati častni znak svobode RS v seznam nagrajencev dodal imena: France Bučar, Igor Bavčar, Jelko Kacin, Janez Janša, Alojz Peterle in Dimitrij Rupel. Zaradi razmaha bahaštva o zaslugah pri osamosvojitvi Bučar ni hotel več biti med osamosvojitelji, rekoč: »To je preveč programirano vse skupaj, s tem ne želim imeti nobenega posla več.« Ostali niso mislili tako, hoteli so »zadoščenje« in »svojo smer razvoja dogodkov« in so demonstrativno v vrečkah vrnili Kučanu odlikovanja. Uradni razlog vrnitve odlikovanj je »razvrednotenje slovenske samostojnosti«. Oni že vedo, kaj to pomeni, mi ostali pa tudi.
Proti koncu mandata predsednika Boruta Pahorja so našteti komunisti imeli ilegalni sestanek in so sklenili dokopati se do vrnjenih odlikovanj. To častno nalogo sta prevzela Bavčar in Peterle. Pahor, ta dobra duša, je takoj privolil v ta hokus pokus. Verjetno je Bavčar Pahorju namignil, naj mu njegovo odlikovanje pošlje kar na Dob. Tako so se kljub nekdanjemu zaničevanju teh odlikovanj sedaj le okitili z njimi. Pa saj je to prava komunistična zarota.
Sedaj bi, kot karakterni ljudje, morali ponovno vrniti odlikovanja, saj niti eden od prejšnjih vzrokov zavrnitve ne manjka, celo več, ogrožen je njihov osebni muzej osamosvojitve. Iste vrečke so še na voljo. Verjetno je pri prvem vračanju odlikovanj Kučan bil presenečen s tako primitivno gesto šestih nagrajencev, toda, zagotavljam vam, da bi tokrat bil vesel.
Morda bo mi kdo očital, da to »smetano« politične družbe imenujem komunisti. Pa saj sem omenil, da bom moral poseči malo v preteklost. Verjetno sem šel predaleč nazaj, kajti sedaj se deklarirajo kot bivši komunisti. Nisem vremenoslovec, da bi sledil, kako hitro veter spreminja smer.
Kot vsaka dobra torta mora na vrhu imeti slastno češnjico, tako mora tudi dober članek imeti na koncu »češnjico«. Izvolite.
Gospa gre mimo ameriške ambasade, in ker je v tem območju vsak mimoidoči »potencialni sovražnik«, jo ustavijo s vprašanjem: »Gospa, kdo ste vi?« Odgovor je bil prav zabaven. » Jaz sem bivša žena bivšega veleposlanika bivše Čehoslovaške v bivši Jugoslaviji.« Tudi našteti osamosvojitelji trdijo, da so bivši.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
