Prvak SDS Janša je ugotovil, da po tem, ko je ustavno sodišče odpravilo začasno zadržanje novele zakona o RTV, »ustavnega sodišča ni več«. Odločitev ustavnih sodnikov, s katero so odpravili začasno zadržanje novele zakona o RTV, je namreč odprla prosto pot procesu depolitizacije osrednjega informativnega medija v državi. Pravilno ugotovitev dobimo, ko Janševo sklepanje obrnemo dobesedno na glavo. Resnica je, da ne potrebujemo ustavnega sodišča, ki bi podpiralo avtokratske zamisli politikov, ker te odpravljajo človeško dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakost in spoštovanje človekovih pravic. V takšnem primeru bi bilo res bolje, da ustavnega sodišča sploh nimamo.
Da je Janševo ravnanje značilen pojav sindroma, razkrivajo številni podatki. Ustavno sodišče v vogalni stavbi na Beethovnovi ulici 10 v Ljubljani še vedno normalno deluje v neokrnjeni sestavi desetih funkcionarjev (devet ustavnih sodnikov in generalni sekretar) s skoraj osemdesetimi sodnimi osebami, razporejenimi v strokovne službe. Res pa je, da so parlamentarne politične stranke, ki se legalno zavzemajo za različne modele upravljanja države, od avtokratske do poliarhične ureditve, dosegle, da so bili za ustavne sodnike izvoljeni tudi kandidati, ki s svojimi stališči in mnenji razkrivajo, da so naklonjeni neliberalnemu avtokratskemu modelu upravljanja države.
Janševo ravnanje lahko opisujemo kot noriški sindrom. V davnem Noriškem kraljestvu, tako ljubem Janši, je bila vsa posvetna oblast v rokah ene same osebe, v rokah noriškega vladarja. Njemu je bila gotovo podrejena tudi takratna verska oblast. Politične zamisli prvaka SDS se opirajo na podobno organizacijo sodobne državne oblasti. Janševe grožnje z državljansko vojno razkrivajo,
da je po njegovem mnenju nastopil dan D za vračanje družbe v razmere, podobne noriškemu kraljestvu. Vse naj bi bilo podrejeno enemu samemu cilju, vzpostavljanju avtokratskega upravljanja države v rokah enega samega vsemogočnega avtokratskega voditelja.
Naša prigoda z novelo zakona o RTV in ustavnim sodiščem daje pomembno sporočilo tudi evropskim politikom. Avtokratsko ravnanje ne bi smelo imeti mesta v Uniji. Pa ne zaradi avtokratsko nastrojenih politikov, ki si (legalno) prisvajajo oblast, temveč zato, ker takšno ravnanje omejuje blaginjo državljanov Unije. Ravnanje oblasti, ki vsem na očeh predstavlja kršenje temeljnih vrednot Unije in omejuje blaginjo njenih narodov, je nedopustno in se ne bi smelo dogajati v nobeni državi članici Unije.
Vendar se tukaj pojavi skoraj nerešljiv problem. Neoliberalna gospodarska politika in sistem vrednot Unije sta v navzkrižju. Politiki o tem problemu modro molčijo. Dejansko gre za nezdružljiva sistema. Evropski politiki največ pozornosti enostransko namenjajo gospodarstvu. Ne upoštevajo pravila, da bi morali gospodarska vprašanja vedno obravnavati skozi prizmo uresničevanja vrednot Unije, kot so človeško dostojanstvo, svoboda, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Kakšna je rešitev tega problema? Spremeniti se mora gospodarska politika, ne pa vrednote Unije. Uveljaviti se mora gospodarska politika odrasti (trajnostna raven proizvodnje in potrošnje), ki sledi potrebam prebivalstva in je povsem kompatibilna s sistemom temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Janez Krnc, Litija
