Pravi hit v državi so polži. Pa ne tisti s hišico, ki pokažejo dva ljubka rožička, ko pokukajo iz nje – ti so zaščiteni in z njimi je treba kulturno ravnati – ampak tiste rdečkaste, sluzaste spake, ki visijo z ostankov solate in z vse druge, težko pridelane zelenjave.
Da bom še bolj jasna: vedno večji hit so v bistvu članki, ki nas, obupanke ter obupance, tolažijo, da ni vse izgubljeno, da obstajajo razne tehnike bojevanja. Po trgovinah že zmanjkuje soli pa koruznega zdroba, s pivom mož raje gasi svojo žejo, zato sem že razmišljala, da bi bakrene žlebove pretopila v žice. Morda bi le pomagalo. Ne dam se. Ker so nam razprodali vse bogastvo iz Juge, tudi prehransko industrijo, smo tako ostali odvisni od domače samooskrbe. Dobesedno. Samo to še nam manjka, da bo Monsanto prepovedal naša lastna semena in jih zamenjal z gensko spremenjenimi rastlinami, ki ne semenijo. Saj veste, kam to pelje. V popolno, vsestransko odvisnost. A saj, po zaslugi naših odločevalcev, že leta lezemo vanjo.
»Demokratični« Zahod je nekoč pobijal domorodce, si prisvajal njihova ozemlja in bogastva s kolonizacijo, zdaj s širjenjem »demokracije« in z vojnami, temelječimi tudi na laži, kdo ima pri tem več »zaslug«, ZDA ali judovski lobiji, ne vem. Za »prijatelje« pa je na jedilniku čisto posebna taktika – »miroljubno« zavajanje ali propaganda, lahko bi jo poimenovali kar »finančna« kolonizacija. Pri njej pridno asistirajo domači priskledniki, ne zastonj, seveda, že od nekdaj so tu. In tako smo podarili skoraj vse, kar smo z žrtvami ohranili v 2. svetovni vojni in zgradili po njej. Bolj ali manj prostovoljno. Še slovenski jezik radi zamenjamo za angleško latovščino.
A naj se vrnem k polžem, vseh rdečkastih odtenkov. Različne pasti se mi niso najbolje obnesle, zato sem ostala njihova pridna »nabiralka« – dve uri zjutraj, dve uri zvečer, zaenkrat brez vidnega učinka. Se mi je pa zbistril vid in misli, ki jim vsaj za hip dovolim, da odtavajo proč od tega ponorelega sveta. Od krutega sveta, kjer so (od ljudstva) neizvoljeni, dvolični politiki postali kreatorji in generatorji trpljenja in nas – z Ukrajino na žrtvenem oltarju – vodijo v uničujočo vojno namesto v mir. Za ceno lojalnosti Bidnu in Netanjahu. Kjer ZDA in nekatere članice EU še vedno podpirajo Izrael pri etničnem čiščenju, rasističnem apartheidu in genocidu nad okupiranim ljudstvom, sodelujejo pri genocidu s pošiljanjem orožja, ne upoštevajo mednarodnega sodišča …, pa bi lahko to grozno morijo ustavile.
Ni mi žal, da zaradi polžev običajno zamudim poročila na televiziji, mi vsaj ni treba znova in znova poslušati neumnih izgovorov, zakaj še nismo in kdaj končno bomo priznali Palestino; da je Izrael odpoklical veleposlanike treh držav, ki so jo pravkar priznale, namesto da bi države EU že zdavnaj odpoklicale izraelske, Izrael osamile in tako kot za Rusijo uvedle gospodarske sankcije. Zamujam tudi RTV soočenja kandidatov za evropske poslance – neparlamentarni so znova diskriminirani – a nič ne de, saj sem z njihovimi pogledi kar dobro seznanjena. Naj glasujem za kandidate SDS ali NSi, ki podpirajo prodajo orožja Izraelu, da bo z njim ubitih še več Palestincev, zlasti otrok? Zeleni Slovenije (Klemen Grošelj, ginekolog Merlo) in SD pa o tem molčijo? Naj obkrožim SDS, ki nasprotuje splavu, NSi pa je (za vsak slučaj) neopredeljena? Naj glasujem za njihovo nečloveško migracijsko politiko in nesprejemljiv odnos do okolja? Ne, glasovala bom za mir, človekove pravice in za okolje.
Ko so me zadnja leta pretresla spoznanja, kaj se dogaja, ko se mogočni požvižgajo na moralo in etiko, na vse okoli sebe, so me hkrati utrdila v prepričanje: da je za vsako objektivno oceno potrebna širša slika, ne tista, ki komu pride prav; da resnica ne more biti »subjektivna« resnica, če je podprta z zgodovinskimi in drugimi dejstvi; da je resnicoljubnost samo resnicoljubnost in ne rusofilija in antisemitizem; da pravičnost vedno kaznuje vse kriminalce po vrsti, »naši« ne smejo biti nobena izjema. Res je, vse življenje se učimo, to ni samo oguljena fraza.
Polona Jamnik, Bled
