Razvoj na vseh področjih drvi, galopira; če se malce zamislimo, ugotovimo, da mu je občasno že težko ali nemogoče slediti. Saj ne da ni bilo vedno tako, sodobniki so vedno »zaostajali« za novitetami, sedanji tempo pa prinaša nove in nove izboljšave vseh tehnologij, novih izumov ... Eden takih je brezžična telefonija in še ta se nenehno posodablja, da jo je, zlasti starejšim, že težko uporabljati v vseh njenih zmožnostih.
Tokrat bi se obregnil ob miniaturni problem, ki ga čutijo predvsem v manjših krajih. Gre za racionalizacije poštne mreže. Ukinjajo se poštne poslovalnice, pošte po ljudskem jeziku, zadnje čase pa celo poštni nabiralniki, vse seveda s strani poštne uprave, ki stremi po vedno večjem profitu. Menim, da je stalno hlepenje po čim večjem dobičku sicer v skladu z ekonomskimi zakonitostmi neoliberalnega časa, nekako bi pa vseeno morali poskrbeti vsaj za poštne nabiralnike v krajih, ki so oddaljeni od večjih naselij, da bi ti ljudje imeli možnost kdaj pa kdaj poslati kakšno pismo ali pa čestitke za kakšne praznike osebnega ali širšega značaja. Poštni nabiralnik je na pismonoševi obhodni poti in ne predstavlja kdo ve kašnega dodatnega stroška. Pravzaprav gre le razumevanje potreb »zaostalih« v sodobnem življenju, se pravi za malce dobre volje in ne zgolj za uradniški formalizem, ki pogosto ne vidi dlje od svojega nosu … Obstajajo krajevne skupnosti in občine. Če interes obstaja, potem pa ni nobenega nerešljivega problema okoli teh malenkosti, da se ne bi dale rešiti.
Kot že omenjeno, napredek vedno povzroča tudi probleme, ki pa prej ali slej izzvenijo. In življenje postane, v celoti vzeto, boljše. Tako zna biti tudi z odpravo pošte, pravim, zna biti, ni pa nobenih zagotovil v tej smeri, da tako v doglednem času ali pa sploh kdaj bo. Ne bi bilo samo dobro nekritično podpirati tako statusa quo niti nenehnega napredka. Čudna misel, neumna, boste rekli. Se strinjam.
Ampak, da ampak, ves naš razvoj nam kaže tudi veliko negativnih izidov. Če izpostavim samo okolje, o tem itak vsakodnevno jadikujemo in le redke ukrepe, ali pa nobenih, če se stanje stalno slabša, ne sprejmemo. In se slabša. Vemo, spet ampak, pri našem načinu življenja ne vidim izhoda. Navrgel bi lahko zaustavitev inovacij, razvoja; dalje ustavitev rasti prebivalstva; prepoved neslutenega bogatenja elit (to bi že pripomoglo k izboljšanju izgledov za preživetje človeštva), znižanje standarda in podobnih »neumnosti«. Pa to na noben način ni izvedljivo. Razen, bojim se razmišljati na glas: vso zgodovino so take »razvojne« probleme reševale – vojne ... Sedanje okoliščine so naravnane prav na to.
No, pa upajmo, da se bomo tej grozi le uspeli ogniti, kako bo potem izgledal naš – edini – svet? Prva misel, ki se sama vsiljuje, je grožnja, da je dela vedno manj. Pustimo to trenutno pomanjkanje, ki ga poganja nesluten pohlep po bogatenju v Sloveniji in širše, več kot očitno je, da nam dela zmanjkuje in prostočasne dejavnosti ga ne bodo mogle v celoti nadomestiti, ker smo »narejeni tako«, da brez profitabilnostnega, smotrnega dela v večini ne znamo živeti. Kdor le malo pogleda okoli sebe, vidi nastavke tega pomanjkanja dela povsod: dnevno nam povsod ponujajo vse mogoče zdravstvene storitve, nudijo nam brez števila tiskov, storitev, reklame vseh vrst nam že »ven gledajo« …
Boste rekli, da sem krepko zašel. Da sem pozabil na osnovno ost tega pisma. To je ukinjanje poštnih nabiralnikov. Ne rečem, da se nisem oddaljil. Sem. Pač pa z namenom, da po možnosti s širšim pogledom na to nasilno ukinjanje starega, za profit nepomembnega poštnega nabiralnika, pomagam to divjanje malce upočasniti. In ljudem, ki to (še) potrebujejo, ugoditi. Tudi njihova hvaležnost še vedno šteje. No, vsaj morala bi …
Herman Graber, Ljubljana
