Lotevam se manj pomembne problematike, ali pa tudi nasprotno (odvisno pač od ostrine vida in širine, v tem primeru zakonodajalca), in sicer nenehne, po moje pretirane skrbi za zaščito osebnih zadev/podatkov. Zgodilo se mi je že super pretiravanje v tem smislu, seznanjen sem bil, da nima nihče pravice izvedeti, kdaj sem rojen in naslova bivanja. No, to menda ni več skrivnost. Sliši se taka skrb zelo moderno, kdaj tudi prijazno, moj namen pa je pogledati ta »dosežek« v praktičnem življenju še z druge plati.
V stanovanjskih blokih imamo ponekod nadzorne kamere, ki snemajo večino dogajanja v skupnih prostorih. Namen je jasen in (naj bi bil, pa ni) smotrn, učinkovit. Služi stalnemu nadzoru vstopa v stavbo, zlasti pa obelodanjanju raznoraznih nevšečnosti (fizičnim grožnjam in napadom) in vsakovrstnim vandalizmom. Dogaja se škoda na oplesku, vlamlja se v skupne prostore in zasebne kleti, tu in tam zmanjka tudi kak vreden predmet (kolesa so aktualna), uničuje se hišna obvestilna tabla, ključavnica se pri tem uniči; kdaj pa kdaj se tudi kaj posmodi, lomijo se tipke na dvigalih …
In ob vsem tem nastaja realna škoda in škoda na počutju lastnikov/stanovalcev. Temu se ni mogoče upreti zaradi nerazumljivo »svobodne« zakonodaje, ki lastnikom ne omogoča na podlagi posnetkov kamer ugotoviti identitete povzročitelja/vandala. Ker zakon to pač prepoveduje in praktično onemogoča.
Zapovedana procedura je delo nesposobnežev (izjemno težko je priti do rezultata), ali pa dokaj prozorne namere zakona (beri: politične in druge vrhuške) po zaščiti vseh vrst nepridipravov, posebej velikih. Kako je namreč mogoče, da ne smeš pogledati na posnetku, kdo je nam je škodo, praviloma namerno, povzročil!? Postopek ugotavljanja škodljivca gre takole: poklicati moraš upravnika (nov postopek), ta potem pooblaščenca za nadzorne kamere in postopek naj bi stekel. Nato je treba klicati ali osebno prijaviti dogodek policiji, ki je edina pristojna za ugotavljanje storilca. In če se slučajno zgodi – kar se res le izjemoma zgodi – ta potem pridobi posnetek in pride ugotavljat storilca/e; ker ponavadi storilca ne pozna, lastniki in hišnik pa ne smejo pomagati, čeprav bi marsikaterega prepoznali, je rezultat ničen. Namerni škodljivci to seveda dobro vedo in se celo skrbnikom za normalno uporabljanje bivanja direktno posmehujejo. Četudi se počasi vse zve, brez policijskega zapisnika prijava ni mogoča. Imamo pa občutek, da se jim za »take malenkosti« ne dá kaj prida naprezati, ker imajo v tej demokratični, kapitalistični, neoliberalni družbi dovolj in najbrž preveč dela. Da jih ne bomo neupravičeno kritizirali.
To našo (pretirano) skrb za zaščito osebnosti in tudi za zaščito njenega vandalskega in nezakonitega početja smo prignali do absurda. Da ne smeš s pomočjo sodobne tehnologije, kamer v tem primeru, pogledati, kdo ti je zlomil ključavnico, popacal steno, ukradel kolo ... V enem primeru tudi izrecno upravnikovo prizadevanje v tej smeri ni dalo rezultata.
Najbrž bo vse skupaj izzvenelo v »psi lajajo, karavana gre dalje«. Pa je ta neučinkovita obravnava vandalizma hudo malomarno in neodgovorno početje: mladim sporočamo, da je vse dovoljeno, negativcem vseh sort pa je tako ali tako že jasno, da jim nič ne moremo. Bi se kdo odgovoren ali tak, ki mu ni vseeno, kaj angažiral? Ozaveščeni državljani bi mu bili hvaležni.
Herman Graber, Ljubljana
