Bila je moja prva, zaradi lažje poškodbe sem si jo moral omisliti natanko na svoj šestdeseti rojstni dan. Do takrat, na srečo, nisem bil niti en sam samcat dan na bolniški. Triindvajset let je od takrat, danes pa doživljam, da sem za zdravstveni sistem zgolj kolateralna škoda nekakšnega glavarinskega količnika, da mu ustvarjam zmedo, čeprav ga (spet na srečo) v omenjenih triindvajsetih letih nisem oškodoval za več kot morda le za prgišče minut na leto. Pa še to ne vsako leto. Seveda ves ta čas plačujem vsa možna zavarovanja: obvezno, dopolnilno, za zdravila, specialiste …
Moja nekdanja zdravnica, sicer prijazna in sposobna gospa, nas je, te (pre)številne glavarinske količnike, ta teden zapustila, postali smo »neopredeljeni«, kar naj bi bil lepši izraz za »izbrisani«. Verjetno se je namenila tja, koder se – za manjši obseg dela – obilneje napajajo iz naših sredstev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To je tisto lovišče, kjer se, denimo, naročaš na ultrazvok, pa ti povedo, da ga boš dočakal čez pol leta, ker si pozabil omeniti, da boš uslugo plačal iz svojega žepa. Ko to pomoto popraviš, si na vrsti čez tri dni. In to pri istem zdravniku, ki mu v javnem zavodu nisi želel obremenjevati glavarinskega količnika. Dandanes so zdravstveni delavci še tako uvidevni do nas, da s peticijo zahtevajo od ZZZS, naj nam povrne ta strošek, kot nam ga za morebitno zdravstveno uslugo v tujini. Kar bi, mimogrede, še okrepilo utrdbo dodatnega zavarovanja kot zatočišča za beg iz javnega. Kakšna sreča je, da nas je brez družinskega zdravnika (za enkrat) ostalo zgolj 130 tisoč, kaj bi šele bilo, če bi zdravniški sindikati določili, da smo starčki še višji glavarinski količnik. Čeprav star, sem za enkrat še sposoben dojeti zdravniško razlago, da te selitve s Hipokratovo prisego nimajo ničesar skupnega, ker služba je pač služba, ustavna pravica, o selitvah iz javnega v zasebno javno pa Hipokrat pač ni imel pojma. Kar sicer drži, a nam odpisanim iz sistema to, česar žrtve smo, le pušča nekoliko grenkega priokusa.
Naivno si predstavljam, da bi se morda dalo kaj izboljšati, če bi pogruntali, kako bi sredstva, ki jih zdaj zbiramo kot dopolnilo zdravstveno zavarovanje, v čim krajšem možnem času prenesli v »javno« zavarovalnico, s čimer bi tudi privatizacijo zdravstva naredili preglednejšo. Seveda bomo priča silovitim odporom, če gre pri vsem tem res za paciente, tvegajmo, da se o tem odloča na referendumu, ki bi bil zagotovo smiselnejši kot oni, ki nam jih je lani vsiljevala opozicija.
Josip Meden, Ljubljana
