Nepotrebne žalitve pripadnikov drugih kultur

Razžalitev verskih čustev kot kolateralna škoda

Da se mora tisti, ki uveljavlja svobodo izražanja, izogibati žalitvam verskih čustev pripadnikov posameznih ver, je večkrat poudarilo tudi ESČP. V zadevi Wingrove proti Združenemu kraljestvu je razsodilo, da so britanske oblasti povsem upravičeno prepovedale predvajanje filma, ki je žalil verska čustva kristjanov. V zadevi Norwood proti Združenemu kraljestvu je soglašalo z obsodbo pritožnika, ki je razglašal, da muslimani predstavljajo grožnjo za Britance. V zadevi Le Pen proti Franciji je menilo, da je politik prestopil dopustne meje svobode izražanja, ko je muslimane razglasil za grožnjo Francozom. V zadevi I.A. proti Turčiji je soglašalo s kazensko obsodbo pisatelja, ki se je v svoji noveli žaljivo izražal o preroku Mohamedu. V bran svobodi vere nasproti svobodi izražanja se ESČP torej ni postavilo le enkrat, izjemoma, kot bi bilo mogoče razbrati iz prispevka gospoda Vuksanovića v zadnjem Objektivu, ampak gre za ustaljeno sodno prakso tega sodišča.

Na dejstvo, da svoboda izražanja ni neomejena in da jo je treba uveljavljati odgovorno, pa se v globalni družbi, v kateri postaja višanje naklade in dobičkov glavno vodilo množičnih medijev, vse pogosteje pozablja in v tej luči je treba razumeti tudi objavo spornih karikatur.

Upodabljanje Mohameda kot terorista, ki pred vrati muslimanskih nebes z bombo v turbanu pričakuje muslimanske skrajneže, množične morilce (tako karikaturo je objavil Jyllands Posten), gotovo ni konstruktiven prispevek k razpravi o temi, ki bi bila pomembna za javnost. Če so avtorji karikatur želeli opozoriti na nevarnost islamskega fundamentalizma, jim zato ne bi bilo treba užaliti milijarde muslimanov, ki s terorizmom nimajo ničesar. Pri objavi spornih karikatur je medije, ki so jih objavili, očitno vodila predvsem želja po provokaciji in pritegnitvi čim večjega števila bralcev, razžalitev verskih čustev muslimanov pa je bila v tem primeru le kolateralna škoda.

Kritiki objave spornih karikatur v Jyllands Posten so na to opozorili takoj po njihovi objavi. Naj v zvezi s tem spomnim na izjavo Terryja Davisa, ki je bil takrat generalni sekretar Sveta Evrope in ki je dejal, da so sporne karikature žaljive ne le za manjšino islamskih skrajnežev, temveč tudi za veliko večino pripadnikov islamske vere, ki zavračajo nasilje. Opravičevanje tega dejanja s sklicevanjem na svobodo izražanja je lahko po njegovem mnenju, s katerim se v celoti strinjam, le posledica napačnega razumevanja pomena te človekove pravice.

Nasprotniki Davisovega stališča, med katere očitno spada tudi gospod Vuksanović, takemu razmišljanju nasprotujejo s trditvijo, da Evropejci nismo dolžni odstopati od svojega pojmovanja človekovih pravic zgolj zaradi varstva verskih čustev priseljencev iz drugih držav.

S tem argumentom se deloma strinjam. Če bi se odpovedali izražanju kritičnih stališč o katerikoli dogmi, vključno z verskimi dogmami, bi se odpovedali svobodi izražanja kot pomembnemu temelju naše civilizacije. Nedvomno imamo pravico izraziti nestrinjanje s pokrivanjem obrazov muslimanskih žensk in z njihovim podrejanjem moškim, ki ga po nekaterih interpretacijah hadisov zapoveduje muslimanska vera. Z vso pravico lahko kritiziramo verske nauke, ki nasprotujejo temeljnim civilizacijskim pridobitvam naše družbe.

Vendar, ali bi pomenilo prehudo omejitev naše pravice do svobode izražanja, če bi se odpovedali žalitvam tistega, kar je pripadnikom posameznih religij najbolj sveto, na primer žalitvam muslimanskega preroka? Ali bi res prehudo omejili svojo pravico do svobode izražanja, če bi jo uveljavljali tako, da s tem ne bi prizadeli ljudi iz drugih kultur, ki imajo pač drugačen odnos do svojih verskih simbolov, kot ga imamo mi? Ali smo upravičeni od muslimanskih priseljencev zahtevati, naj v skladu z našim pojmovanjem svobode izražanja trpijo žalitve svojega preroka – ali pa naj se vrnejo tja, od koder so prišli?

Koga zares spoštujemo?

Francoski filozof Alain Badiou v svoji kritiki etike zahodne družbe ugotavlja, da zahodnjaki spoštujemo drugačnost, a le, dokler so drugi taki kot mi. Priseljence spoštujemo, če so zagovorniki demokracije, tržne ekonomije, podporniki svobode izražanja, feministi in ekologi. Njihovo drugačnost spoštujemo, a le, če se integrirajo, torej če izbrišejo svojo drugačnost. Tudi muslimane spoštujemo, a le, če svobodo izražanja razumejo tako kot mi, torej kot skoraj neomejeno pravico vsakogar, da pove, kar misli, ne oziraje se na posledice svojih izjav, in če so pripravljeni v imenu tako razumljene svobode izražanja molče trpeti žalitve svojih verskih čustev.

Gospod Vuksanović mi v svojem prispevku neutemeljeno pripisuje stališče, da so novinarji satiričnega časopisa Charlie Hebdo sami krivi za to, kar se jim je zgodilo. Tega seveda ne trdim in ne mislim. Za zločin v Parizu so krivi muslimanski skrajneži, ki so pozneje umrli pod streli francoske policije. Vendar – te skrajneže rojeva začarani krog sovraštva, ki ga je treba prekiniti, k čemur pa sporne karikature gotovo ne pripomorejo. Kot navaja italijanski pisatelj Tiziano Terzani v svojih Pismih proti vojni, vsaka bomba, ki pade na kraje, ki niso naši, vsadi nove zobe zmaju in rodi nove mlade ljudi, ki bodo pripravljeni kričati »Alah je velik«, medtem ko bodo pilotirali novo letalo, polno nedolžnih žrtev, proti neki stolpnici. In, po drugi strani, vsak zločin islamskih skrajnežev bo razlog za nov napad protimuslimanskih skrajnežev, ki bodo v nekem evropskem mestu vrgli molotovko skozi okno mošeje, kjer so se pri molitvi zbrali muslimani, ki nimajo nobene zveze s terorizmom.

V takih okoliščinah je treba svobodo izražanja uveljavljati še posebej odgovorno in se izogibati nepotrebnim žalitvam pripadnikov drugih ver in kultur. S takim ravnanjem ne bi v ničemer odstopili od sistema vrednot, ki je temelj naše civilizacije. Nasprotno, ker sta njegova bistvena sestavna dela strpnost in spoštovanje človekovega dostojanstva, bi ga s tem le še utrdili.