Olajšava tudi ni zdravnikova razlaga, da je bolnikovo usmrtitev samo zaigral, ker naj bi s tem opozarjal na slabe razmere v bolnišnici, bolnik pa je umrl mimo načrta. V čem se zdravnik, ki pred pričami na videz vbrizgava strup, razlikuje od terorista, ki talcu drži nož na vratu? Gre za zelo ponesrečen zagovor, ki v primeru, da je resničen, storilca postavlja v še slabši položaj: ni torej šlo za začasno nerazsodnost, za dejanje, ki ga danes tudi sam ne razume in ga obžaluje, temveč za zavestni načrt. Še več: zdravnik ne uvidi strašljivosti svojega pojasnila: da se je zaradi nekakšnega apela igral z življenjem svojega bolnika.
Brez oklevanja lahko zapišem, da je usmrtitev brez privolitve bolnika, pa tudi njeno uprizarjanje nekaj, kar nikoli, ampak res nikoli ne pade na misel ogromni večini zdravnikov. Prav tako kot ogromni večini policistov ne pade na misel, da bi s pištolo na sencih sodelavca ali zapornika opozarjali na svoje probleme. Taka dejanja so izjemni dogodki, ekscesi – ki pa se vendar zgodijo. Vojak ustreli ducat tovarišev, mati zaduši svoje otroke, šolar prerešeta nekaj razredov svojih sošolcev.
V mnogih primerih slabih dejanj je iskanje soodgovornih utemeljeno in nujno. Teroristi, ki pobijajo talce zaradi političnih in ideoloških ciljev, in vojaški računalničarji, ki na daljavo pobijajo teroriste, za nameček pa še njihove žene in otroke, imajo nad seboj ljudi, ki jim poveljujejo, in medtem ko so poveljniki teroristov razglašeni za zločince, se ubijanje civilistov z nasprotne strani opravičuje kot kolateralna škoda. Če bodo ti ubijalci na daljavo kdaj odgovarjali za zločine proti človeštvu, se bodo zagovarjali podobno kot obtoženci v Nürnbergu: da so zgolj izpolnjevali ukaze. Nekaj je v obeh primerih jasno: za opisana dejanja niso odgovorni samo neposredni storilci.
Morda so ti »razumljivi« uboji razlog, da iščemo razumljivost in ozadja tudi pri detomorilki, šolarju na strelskem pohodu in zdravniku, ki je usmrtil bolnika. Razpišemo se o zlorabljanih ženskah in otrocih, o revščini in socialni izoliranosti, o neznosnih razmerah na delovnem mestu. V primeru, da sprejmemo tezo o objektivnih okoliščinah, sledi iskanje krivca zanje. Na tapeti so neučinkovite javne službe in nesposobni vodstveni delavci. In ne samo to: če so krive okoliščine, jih je mogoče in treba spremeniti. Javnost zahteva, oblast pa obljubi, da bo poskrbela, da se taki dogodki ne bodo več ponovili.
Iskanje razumu sprejemljive razlage za nerazložljivo dejanje pripelje do tega, da se okoliščinam, v katerih živi dijak, ki strelja sošolce, mati, ki ubije otroka, ali zdravnik, ki ubije bolnika, pripisuje prevelik pomen. Če bi bilo res, da takim dejanjem botrujejo zlorabe, revščina in zapostavljanje, bi se z njimi srečevali na vsakem koraku. Pa jih je v času največjih stisk, na primer v vojni, celo manj. Mnogo bliže resnici je predpostavka, da se za temi dejanji skriva začasna ali trajna sprememba storilčeve duševnosti, ki odpravi zavoro pri poseganju po življenju drugih. Če bi mater, ki je ubila svojega sina, pol leta pred tem dejanjem vprašali, ali bi lahko dvignila roko nad svojega otroka, bi bila zgrožena. Ali smo prepričani, res trdno prepričani, da mi sami takega dejanja nikoli ne bi storili?
Vedno znova se izkaže, da ekscesnih dogodkov ni mogoče napovedati in jih tudi ni mogoče preprečiti. Američani so se strelskih pohodov lotili z oboroženimi stražarji na šolskih vratih. Brez uspeha. Ni mi jasno, kako bi preprečili, da ne bi v prihodnosti še kak zdravnik, ki je izgubil zavoro na meji med življenjem in smrtjo, ubil svojega bolnika. Poslušam izjave o pogostejših vizitah in pogovorih z osebjem. Verjetno ti ukrepi niso mišljeni v smislu, da bi zdravstvene delavce prepričevali, da ne smejo ubijati bolnikov: to namreč vedo. Če pa so mišljeni kot poskus iskanja potencialnih bodočih morilcev, se lahko samo zgrozim nad zlorabami, do katerih bi tako iskanje privedlo. Pa tudi, če si futuristično zamislim, da bo znanost nekoč omogočila mnogo boljše »presejalne« teste, si še vedno ne znam predstavljati, kaj bodo takrat storili z vednostjo, da je pri večini očetov in mater možnost detomora ena na milijon, pri nekaterih pa ena na tisoč. Kako bodo to soočili z dejstvom, da v določenih okoliščinah in ob normalnih presejalnih testih lahko postanejo prostovoljni morilci desettisoči pripadnikov določenih ideologij ali politik?
Pri nenadzorljivih dejanjih je nadzor nesmiseln. Občasno, na srečo redko, se bodo ponavljala kljub nadzoru. Bolje je, da to sprejmemo kot sestavni del življenja in se še naprej borimo proti nadzoru ter za svobodo in odgovornost vsakega posameznika, kot pa da ob dogodku, ki nas pretrese, nemudoma začnemo pozivati oblast, naj nas zaščiti pred nami samimi. To oblast tako in tako rada počne, pa ne zaradi nas. Opisani dogodki ji bodo služili kot utemeljitev, da ni dovolj samo nadzirati, kaj počnemo, temveč tudi tisto, kar se dogaja v naših glavah.
