»Gospod, pojdite, prosim, z mano,« je, ne da bi trenila z očmi, odgovorila uslužbenka mejne policije z ledenim, ravnodušnim glasom in mi pokazala vrata kabineta za okencem.
»Saj vam je jasno, da sem se šalil?« sem poskušal glas naravnati na ležernost, hkrati pa jasno čutil, da me samozavest strahopetno zapušča in beži v letališko gnečo.
»Ne pozabite prtljage,« je hladno odgovorila in me odpeljala v sobico, kjer sta me kot v konfekcijskih serijah Fox Crima čakala dva uniformiranca. Takoj sem dojel: za mizo je sedel debeli brko, po vsem sodeč zlobni policist, poleg njega pa očitno dobri – precej manjši tip z očali, nekaj takega kot Woody Allen v uniformi.
»Lepo prosim, če bi imel bombo, ali res mislite, da bi vam to kar povedal?« sem zdaj že obupano poskušal pojasniti svojo neuspelo šalo. »Za božjo voljo, ali vam je že kdaj kdo pritrdilno odgovoril na vprašanje, ali ima v prtljagi bombo?!«
»Pravzaprav je. Vi,« je mirno odgovoril policist Allen.
»In tudi če bi imel bombe, bi vam res rekel: ja, seveda, dve?!?« sem se otepal kot kak Palestinec v Guantanamu. »Kakšno neumno vprašanje pa je to: ali imate v prtljagi bombo?!?«
»Vsekakor se to vas ne tiče,« je odgovoril tisti drugi in dvignil pogled s papirjev na mizi. »A dovolite, da vam odgovorim takole: ste se kdaj vprašali, zakaj od leta 1948 do danes nikoli niti eno letalo, ki je vzletelo z Ben Guriona, ni bilo ugrabljeno niti se ni zrušilo in zakaj v naših letalih nikoli niso zabeležili niti enega samega incidenta?
»Gotovo ne zato, ker ste vi sestavljali vprašanja za letališko varnostno službo,« je navrgel Woody Allen in suvereno demonstriral premoč judovskega smisla za humor nad hrvaškim. Začenjal mi je iti na živce.
»Kar je pravzaprav velika škoda, saj vam moramo tako postaviti še nekaj naših neverjetno neumnih vprašanj,« je poskušal biti duhovit tudi debeli.
Naj skrajšam, iz sobice sem prišel izčrpan in zlomljen: Woody in kolega sta do zadnjega pregledala prtljago in me izprašala o vsaki sekundi mojega bivanja v Izraelu, o vsaki fotografiji, ki sem jo posnel, in o vsaki osebi, ki sem jo pozdravil. Živčni potniki in posadka letala so me do sedeža pospremili s prezirljivimi pogledi – »to je tisti šaljivec iz Ferala« – in letalo je vzletelo s skoraj uro in pol zamude.
Nekaj pa sem se vendarle naučil – celo če imate bombo v prtljagi, tega nikar ne povejte izraelski policiji. Tako bi se lahko zgodila samo še ena hujša stvar: da bi na primer onadva v varnostni datoteki našla opozorilo »Pozor, potencialni terorist!« skupaj z mojimi v nepremišljeni šali posnetimi fotografijami z avtomatsko puško ali v majici s podobo Osame bin Ladna in s podpisom nekdanjega premiera in obrambnega ministra moje države, naslovljeno na Cio in izraelsko notranje ministrstvo.
To bi se na primer lahko zgodilo novinarju slovenske televizije Eriku Valenčiču, čigar zafrkantske fotografije z avtomatsko puško ali majico z Osamo bin Ladnom je predsednik SDS, nekdanji minister in premier Janez Janša, jezen zaradi Valenčičevega dokumentarca o povezavah SDS z neonacisti, pripel na svoj status na twitterju z opozorilom Cii in izraelskemu notranjemu ministrstvu – za vsak primer v angleščini – »Be aware of potential terrorist Erik Valencic« in s hashtagom #airportsecurity.
Kot smo videli, Cia in izraelsko notranje ministrstvo nimata smisla niti za hrvaški, kaj šele za slovenski humor. Mrkogledi tipi v Mossadu nimajo smisla za humor niti, ko kak novinar v nepremišljeni šali prizna, da ima bombo, ali se fotografira z avtomatsko puško, kaj šele, če jih na tega »potencialnega terorista« opozori sam nekdanji premier, še več, nekdanji obrambni minister njegove države, še več, zveste zaveznice Združenih držav v njihovem džihadu proti terorizmu.
Janez Janša je, jebiga, lahko duhovit. Če bi se on znašel v takšni situaciji recimo na letališču Ben Gurion leta 2006, ko so v pasu Gaze izbruhnili krvavi spopadi med izraelsko vojsko in Palestinci, bi na rutinsko vprašanje čedne temnopolte uslužbenke »imate morda v prtljagi kakšno orožje ali eksplozivne naprave?« veselo odgovoril: »Seveda, 136 topov izraelske družbe Elbit Systems Ltd., kalibra 12,7 in 30 mm.«
»To je za oklepna vozila, ki sem jih kupil na Finskem,« bi pojasnil slovenski premier.
»Zelo dobro,« bi, ne da bi trenila z očmi, odgovorila uslužbenka izraelske mejne policije in pogledala Janšo naravnost v oči. »Povejte, ste vi ali vaša stranka imeli ali imate stike s slovenskimi in evropskimi neonacističnimi skupinami?«
Judje imajo, saj ste razumeli, peklenski smisel za humor.