Nauk zgodbe je jasen: ekonomsko zgrešene odločitve, zavite v celofan moraliziranja o zasluženi kazni, so Nemčijo gospodarsko uničile in s tem neposredno tlakovale pot v novo svetovno vojno.
Zelo podobni zgodbi, vsaj v prvem delu, smo danes priča v Grčiji.
Od leta 2010 je namreč država, ki ni nikogar vojaško napadla, le njene politične elite so si s poceni denarjem dve desetletji kupovale glasove na volitvah, priklenjena na program, uradno označen kot »reševalni«, a je to zgolj za njene upnike. Model ni temeljil na ekonomskih enačbah, ampak enako kot nemške reparacije na moralkah o »življenju Grkov prek zmožnosti«. V Bruslju, Frankfurtu in Berlinu so pričakovali, da bo Grčija najprej brez težav, z rokami, zvezanimi zaradi pravil monetarne unije, preživela četrtinsko krčenje BDP in nato odplačala še pomemben del svojega dolga. Res je, da je Grčiji z ostrimi socialnimi rezi po petih letih uspelo celo pridelati proračunski presežek. A hkrati je postala gospodarsko opustošena država v razvoju, v kateri skoraj več kot pet milijonov ljudi živi pod pragom revščine ali pa je temu nevarno blizu. Dosegla je dno, a nihče ne ve, kako naprej. Njen javni dolg kljub striženju nekaterih zasebnih upnikov znaša 178 odstotkov BDP. Kupna moč je padla za tretjino, denarja za investicije, ki bi zagnale gospodarstvo, ni. Samo v januarju, še pred zmago Sirize, je z depozitov v grških bankah odšlo osem milijard evrov.
Nikjer v Evropi ni (bila) kriza tako očitna na skoraj vsakem koraku kot v Atenah. V Grčiji razpada – družba. V javnih bolnišnicah kronično primanjkuje osebja, med brezdomci, ki živijo pred zapuščenimi poslovnimi prostori v središču Aten, so tudi zakonski pari. Doktrina kolektivnega kaznovanja je najbolj udarila po mladih.
A vsak vzrok ima tudi svojo posledico. Zdi se, da je duh dokončno ušel iz steklenice. Razmerja sil v Evropi se zaradi propadanja srednjega razreda, izgubljenih generacij mladih, »hladne vojne« z Rusijo, novih prilivov migrantov in vse večje bližine Kitajske postavljajo na novo. Politične karte, do zdaj razdeljene med stranke desne sredine in »zmerno« socialdemokracijo, pogosto udobno nameščeno v postelji s finančno-bančnimi lobiji, se spet delijo. V skrajnejših oblikah se krepita levica in desnica. Prva je, le na prvi pogled presenetljivo, najprej dobila domovinsko pravico v nekdanjih diktaturah evropskega juga z močnim vplivom cerkve: v Grčiji in Španiji. Druga se krepi v državah, kjer levica ni našla odgovora na krizo (Francija, delno Hrvaška), kjer živi visok odstotek priseljencev (Švica, Velika Britanija), kjer avtoritarni desnici daje videz sredinskosti (Madžarska, Ukrajina) ali kjer so jezni na evropski jug (Finska).
Res je, da evropska komisija ploščo že obrača. Njen novi šef Juncker vse stavi na tristo milijard evrov vreden investicijski načrt, centralne banke pa želijo z odkupovanjem obveznic spodbuditi rast posojil in gospodarstva. A Bruselj ima težavo. Tako novo levico kot desnico, obe sicer sovražni si politični struji, namreč druži nasprotovanje varčevalnim ukrepom, hkrati pa povsem v nasprotju s pravili EU državo postavljata nad ekonomijo in ne obratno. Obe sta pripravljeni iti v odkrit spopad z Brusljem in si prijatelje poiskati tudi izven meja Unije. Obe ponujata nov družbeni model (prva socializem, druga nadzorovani kapitalizem brez demokracije), razlikujeta pa se pri vprašanju, kdo je za krizo kriv: prva kaže s prstom na globalni kapital, druga na priseljence. Na političnih prizoriščih ekonomsko načetih držav bo tako vedno manj manevrskega prostora za stranke, ki so (bile) pripravljene poslušno sprejemati diktate od zunaj.
Zagato Bruslja in Berlina tako najbolje oriše primer Grčije. Četudi bo Siriza v naslednjih mesecih morda nasedla na čereh prevelikih pričakovanj, kot ji napovedujejo pesimisti, je vprašanje, ali bo kot prva alternativa ostala Samarasova Nova Demokracija. Ponudbe na desnici je vse več. »Stabilnost«, ki jo ponuja neonacistična Zlata Zora, pomeni vrnitev v čas vojaške diktature. Še večja težava za EU in Nemčijo bo, če bodo grškim volilcem sledili španski. Grčija je po seriji prestrukturiranj in preprodaj dolga za finančne sisteme največjih držav EU še obvladljiva težava. Španija je zgodba precej večjih potencialnih razsežnosti.
Tako ni izključeno, da ne bo že v bližnji prihodnosti – sploh če novo metanje evrov v gospodarstva ne bo imelo hitrega učinka – ključna dilema odločevalcev v EU in mednarodnih finančnih institucijah, ali pri državah, ki ne zmorejo odplačevati javnega dolga, vendarle pristati na njegov delni odpis ali ohranjati na vse možne načine obstoječi model dominantnega evropskega severa in ponižnega juga. Tudi za ceno krčenja demokracije v kateri od »problematičnih« držav s pomočjo lokalnih podizvajalcev. Evropske sile so bile pred podobno izbiro že pred skoraj stotimi leti v Nemčiji. In se odločile narobe.