Pošten človek se mora v vsakem režimu peljati z marico.

Mate Dolenc & Dimitrij Rupel

Če zdaj zamenjam literarno zvrst in kontinent in se osredotočim na prozne tekste ter ugotovitve iz besedila Minorni pesniki prenesem na domači teren, bi rekel, da na imaginarni gostiji muz kot glavne jedi verjetno strežejo Tavčarjevo Visoško kroniko, Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice, S poti drugega Cankarja, pa recimo Smoletovo Črni dnevi in beli dan, Pahorjevo Nekropolo, Kovačičeve Prišleke, Zupanov Menuet za kitaro, Jančarjevega Galjota...

Tiste hladne pikantne predjedi, o katerih je bilo govora na začetku, so seveda druge knjige, ki jih bomo zaman iskali po učbenikih, v slovstvenih pregledih, na seznamih za maturitetno čtivo. Vendar so te "bele lise", ki si jim nase ni uspelo natovoriti pozornosti razsodnikov, ki odločajo o tem, kdo bo poginil in kdo sijal v nekakšni lokalni literarni večnosti, za mladega človeka precej pomembnejše od "klasik". Kajti klasik "zares" sploh ne pozna, saj so nekompatibilne z njegovo starostjo in njegovim "svetovnim nazorom", katerega izstopajoča lastnost je - popolna prepričanost v lastno nesmrtnost. "Bele lise" s kompatibilnostjo nimajo takšnih težav, pa še eno lastnost imajo, ki ni ravno pogosta, ko se govori o književnosti: nagrajujejo s smehom in širijo polje svobode. Vsaj v času, ko je mladina še veliko brala in ko nam tehnika in tehnologija še nista bistveno spremenili percepcije in življenjskih navad, je bilo tako.

Franček Rudolf je raje poslušal starše

Ali je šlo za čisto naključje ali za nekakšno božjo voljo, prst usode, da je bil S., fant pri sedemnajstih, ko sem jih imel jaz petnajst, bratranec S.-ja, ravno tistega S.-ja, ki se je, v zdaj že zamrznjenem in literariziranem prizoru, povzpel na spodnje pohištvene elemente v naši dnevni sobi in odprl omaro, kjer smo imeli knjige, in je potem nekakšno iskrenje in prasketanje potovalo iz belih broširanih izdaj v zbirki Sto romanov v njegove prste in od tod v njegov glas, ki se je spreminjal, postajal toplejši, se krepil, dokler ni postal čista in jasna manifestacija navdušenja in ljubezni do knjig in branja? Kdo bi vedel. Starejši bratranec je šel v vojsko, mlajši pa mi je, bil je eden redkih iz naše družbe, ki so ga zanimale tudi druge zvrsti umetnosti, ne samo električne in akustične kitare in mrzlica okrog njih, odprl kar precej vrat v svet knjig in književnosti.

Ni mi samo velikodušno poklonil prvih številk beograjske glasbene revije Džuboks, da sem se lahko po mili volji izživljal v sistematiki in pedantnosti, nekakšnem enciklopedičnem kopičenju znanja, povezanega z našo glavno preokupacijo, kraljico našega odraščanja, popularno glasbo, ampak me je opozoril tudi na neka druga imena in naslove, ki so spadali v to polje le posredno, ali pa sploh ne. Povedal mi je za polkovnika Aureliana Buendio, napotil me je na branje knjig Mateta Dolenca - Potopljeni otok in Aleluja Katmandu: ko sva potem v kinu gledala Bunuelov Diskretni šarm buržoazije, ali pa bil mogoče Fantom svobode, se je po nekem sanjskem prizoru s črnolaso žensko v beli spalni srajci obrnil k meni in potihoma rekel "Lenora", in oba sva takoj vedela, da ne govori o predromantični Bürgerjevi baladi, ampak o junakinji Vampirja z Gorjancev, ki je postala tudi najina junakinja, pravzaprav ženska, o kateri sva sanjarila. In ob neki drugi priložnosti, če me spomin ni izdal in če nisem potvoril resničnosti, je rekel: "Miškin vstopa v slovensko literaturo popolnoma brez razloga."

Na koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih je med tistimi, ki smo poznali knjige Mateta Dolenca, obstajala nekakšna hierarhija njegovih naslovov. Nedvomno je najvišje mesto pripadalo Vampirju z Gorjancev, ne nazadnje je bil še čisto svež, potem je sledil Potopljeni otok in za njim ostalo (v opus smo skoraj vedno vstopali skozi Aleluja Katmandu), a velikokrat sta se, če si omenil Vampirja - takrat smo se tisti, ki smo brali, o knjigah pogovarjali ali pa si vsaj izmenjevali naslove -, nemudoma, kot strela z jasnega, pojavila naslednja dva stavka: "To ni še nič. Nujno moraš prebrati tudi Peto nadstropje trinadstropne hiše."

V tistih časih, se pravi v desetletju, v katerem smo končali osnovno šolo in šli v srednjo, se Dimitrij Rupel še ni ukvarjal s politiko in še ni prebival v diplomatskih salonih in v nekdanjih delih nekdanje Sovjetske zveze ni podpisoval nobenih deklaracij, kar je seveda jasno, saj o samostojni državi še ni bilo ne duha ne sluha, in tudi Sovjetska zveza je bila še Sovjetska zveza in ne Rusija. Takole po občutku in tudi po bibliografskih podatkih se je Rupel tedaj še najbolj od vsega ukvarjal s književnostjo. Pisal je kratke zgodbe in romane, Tajnik šeste internacionale, Čaj in puške ob štirih, Hi kvadrat..., ki jih, roko na srce, nismo poznali tako dobro in brali tako vneto kot Dolenčeve (S. je bil eden redkih, ki je te romane bral in o njih vedel kaj povedati), ukvarjal se je z literarno sociologijo, precej pa je tudi prevajal, predvsem ameriške romanopisce, Updika, Bellowa, Rotha... (vse te romane sem, v za takrat oddaljeni in nepredstavljivi prihodnosti, z velikim veseljem prebral in o njih seveda vem tudi veliko povedati).

Od kod zdaj nenadoma Dimitrij Rupel? Od tod, da je soavtor knjige Peto nadstropje trinadstropne hiše, s katero smo sicer bolj povezovali Dolenca, saj smo ga bolj brali in poznali. Bili pa smo mu tudi bolj podobni; brade nam sicer še niso zares poganjale, očal z debelimi okvirji, razen S.-ja, še nismo nosili, smo si pa zato puščali daljše lase. Pravzaprav bi morali biti avtorji trije, prvotno je bila knjiga zamišljena kot trosed, ne dvosed, kot se je izteklo na koncu, a so starši Frančka Rudolfa Frančku Rudolfu odsvetovali, da bi šel v španovijo s takšnima sumljivima tipoma, kot sta bila očitno Rupel in Dolenc, in Franček Rudolf je, kot dobro vzgojen in ubogljiv otrok, starše tudi poslušal.

In tako smo se zdaj končno znašli na mestu, ki ga je nekoč citiral moj prijatelj S., na mestu, ko se Miškin seli iz romana F. M. Dostojevskega Idiot in vstopa v slovensko literaturo brez razloga in seveda o tem ne more nikogar prepričati. Ta stavek uvaja in odpira Peto nadstropje trinadstropne hiše in je verjetno delo Dimitrija Rupla, ne Matetovo, saj je bilo tisto, kar sledi, neštetokrat odpredavano na katedri za primerjalno književnost: Miškin bo dokazal, da je samo plod valovanja svetovnih literarnih tokov, samo sestavljanka vplivov, sorodnosti in prepletanj narodnih literatur... Rupla bo prihodnost, knjiga je bila izdana v letu 1972, tudi potrdila kot profesorskega tipa, ki je dejansko postal profesor, v nasprotju z Dolencem, ki je bil in ostal pripovedovalec zgodb; pisatelj, čeprav je tudi on poslušal predavanja o literarnih tokovih in vplivih.

Še preden pa Miškin naredi ta usodni korak in popelje bralca na krajšo epopejo, kar je seveda oksimoron, bralcu pade v oči oprema knjige, eno zgodnejših del Matjaža Vipotnika; hiše v Stari Ljubljani, fotografirane v Ljubljanici, v levem spodnjem kotu pa dva do pasu gola, zaraščena mladeniča (avtorja knjige), ki imata na obrazu takšna izraza, kot bi se na delu fotografije, ki je izrezana, dogajalo nekaj, kar tretja, mogoče pa tudi četrta oseba, ki se ju seveda ne vidi, opravljata na kolenih. Skratka: vse v duhu takratnega časa.

Nato sledimo Miškinu, ki, preden vstopi skozi vrata, določena za slovenske knjižne junake, najprej opazi en prekrasen bel BMW, kajti Slovenci smo že od davnine, in ne samo danes, znani po tem, da imamo radi avtomobile in se z njimi tudi radi postavljamo, šele potem prideta na vrsto Josip Jurčič in Ivan Tavčar, ki Miškina vljudno pozdravita, saj sta fina gospoda in poznata dobre manire. A pojavijo se že prve težave, kajti tudi Martin Krpan bi rad imel prekrasen bel BMW, saj bi z njim lahko tihotapil sol iz Trsta, drug problem je seveda, da Krpan v Miškinu prepozna konkurenco in postane zavisten, Slovenci pa smo ob svoji ljubezni do avtomobilov zelo znani tudi po svoji zavisti. Tudi ta nas spremlja že od davnine.

Značilnosti nacionalnega karakterja so določene in od tod naprej se težave samo še stopnjujejo; Prešeren je slabe volje, ker ga jaha obilen star mož v lovski uniformi (predsednik Tito) in nanj vpije: "Pritisni, France, v duhu gospodarske reforme!" Tudi Cankarju se ne godi bistveno bolje, sedi na tanki klopi, ki jo z zobmi držita dva športnika, telovadec (Miro Cerar) in košarkaš (Ivo Daneu), in med zobmi sikata njegove citate. Iz zagate se Miškin izvleče tako, da se vzpenja vedno više in se na koncu znajde v svojem stanovanju.

Začetek sedemdesetih le ni bil tako mračen in temen

Ampak to je šele "glasni" začetek romana. Miškin se seveda v tej mini epopeji dobe, če si malo sposodim Lukácsa, ki sta ga avtorja zagotovo poznala, saj se v romanu pojavi tudi gospod iz Tacna - Dušan Pirjevec -, zaljubi in nosečo ljubico zapusti in se potem ponovno zaljubi v njeno mladoletno sestrično. Na svojem kolovratenju po Ljubljani in ljubljanskih lokalih (takšna dolgotrajna popivanja so v današnjih kapitalističnih časih, ko nemudoma izgubiš službo, če si razpuščen in boemski, le še meglen spomin) srečuje različne resnične osebe, ki jih pisatelja zvito postavljata v njihovo naravno duhovno okolje in tem postavitvam vedno znova dodata satirično ost: Tomaž Brejc ves zamišljen mrmra v ročaj svojega dežnika "Rokoko je prava nadlega, toda severni barok je še hujši...", Niko Grafenauer v parni kopeli utruja obiskovalce z neko razpravo o Rilkeju, Andrej Inkret stiska rokopis nove drame Dominika Smoleta, ki mu je treba seveda nujno dodati določeno število teoretičnih besed, kot sta recimo "tekstualna mreža" in "bivanjskost", Rastko Močnik je prodrl že do šeste strani knjige Martina Heideggerja, pri čemer je na prvih petih straneh le naslov, Rudi Šeligo, čigar knjige v nakladi 300 izvodov so vedno znova razprodane, pa spleza na kranjski vodovodni stolp in kriči: "Kdo je večji od mene?!"

Proti koncu eden od šestih polbratov Miškinove noseče izvoljenke Vasiljke po pomoti naredi samomor. Druščina ga dan po pogrebu izkoplje in v krsti prenese na nekakšno poslovilno zabavo, ki postane dekadentna in po kateri izbruhne velik javni škandal in prvi humorist tedanje države in družbene ureditve Tone Fornezzi-Tof v reviji TT napiše obširno reportažo o razuzdanih intelektualcih, ki prinašajo v Slovenijo nevaren nihilistični razkroj in se šalijo z mrtveci. Svoj spis zaključi z duhovito domislico: "Mrtvec je bil mrtev, ostali pa mrtvo nabasani." Avtorja roman končata v stilu filmov katastrofe: beli konji se kot deus ex machina spustijo z neba in povzročijo veliko razdejanje, po katerem pri življenju ostanejo samo še negativni tipi iz zgodbe, med njimi seveda tudi Dolenc in Rupel. Miškin se preseli v šesto nadstropje svoje hiše, a o tem bosta avtorja pisala v novem romanu skupaj z Aleksandrom Solženicinom, ki bo očitno zapolnil mesto, ki je ostalo prazno, ker se je Franček Rudolf prestrašil in poslušal nasvet svojih staršev in si s tem za vedno zaprl vrata, da bi vstopil v legendo.

Peto nadstropje trinadstropne hiše je eden najboljših, če ne celo najboljši slovenski satirični roman. Peto nadstropje trinadstropne hiše je obenem tudi dobro varovana skrivnost, prava kultna knjiga, za katero ve le malo ljudi. Peto nadstropje trinadstropne hiše je književni ekvivalent zgodnjih plošč dobrih rokovskih bendov; ima neko čisto in presežno energijo, ki jo imajo lahko le zgodnja dela. Rupel in Dolenc sta pri pisanju dosegla fino kemijo, ki spominja na štiriročno igranje klavirja. Poglavja se prepletajo in pretakajo drugo v drugo, brez lomov in zastojev. Predvsem pa jima je uspelo ujeti duha časa, ne le z referencialnim modusom (Mestece Peyton, vietnamska vojna, zagrebški nacionalisti, zasluge Jugoslavije pri izstrelitvi osme vesoljske ladje na Luno), ampak skozi nekaj, kar je naneseno čez reference in utelešeno v nekakšni formalno-vsebinski sproščenosti, ki nima ostrih robov.

Recimo, da skušam zdaj povleči analogijo; baje se je Engels učil časa in zgodovine iz Balzacovih romanov. Če to drži, potem lahko tudi mi čas, v katerem se odvija Peto nadstropje (v letu izdaje je moral odstopiti Kavčič in začela so se svinčena sedemdeseta), sodimo po njegovi vsebini, in če to storimo, potem se nekako ne moremo znebiti občutka, da vsaj začetek sedemdesetih le ni bil tako mračen in temen, kot nas skuša prepričati novejša zgodovina.

Rupel in Dolenc pa sta tudi zelo prefrigana, saj satirična ost teksta ne leti samo na osebe, ki so prihajale iz umetniških krogov (skladatelji, pisatelji), tu in tam je omenjena tudi kakšna natakarica, punca ali avtoličar, ampak od začetka do konca romana drezata v monolit, za katerega so oblastniki mislili, da je večen - norčujeta se iz takratne družbene ureditve in njenih absurdnih zapovedi in navad (Miškin se je odločil, da bo zaslužil z izdajanjem gramofonskih plošč političnih govorov, Miškin pravi, da bi rad imel pištolo, s katero bi ustrelil kakšnega politika, nekaj poslancev je takoj teklo pred grobnico narodnih herojev in se izpostavilo njihovemu blažilnemu vplivu...).

Ekshibicija suverenosti nad svetom in usodo

Čeprav čas ni bil čista in popolna tema, kot je prepričanih čedalje več ljudi, pa Ruplove in Dolenčeve "šale" niso bile tako nedolžne, kot se zdijo danes, tako da je nekako razumljiv tudi tekst na zavihku, ki ga je napisal Marjan Kramberger. Z razdalje štiridesetih let ta tekst morda deluje kot nekakšen zakasnel odvod nadrealizma, kot ponovno gledanje proslav ob dnevu mladosti na Youtubu, na začetku sedemdesetih pa je avtorju verjetno deloval kot oddih in sprostitev, kot razbremenitev od strahu, ker je izdal tako provokativno knjigo in ni vedel, kaj se pravzaprav lahko zgodi. Tekst se glasi: "Dovolil si bom zapisati misel, ki se bo najbrž marsikomu zdela bogokletna, čeprav jo mislim popolnoma iskreno in resno: knjige, kot je ta, so po mojem mnenju v bistvu velikanska pohvala našemu socializmu. Dolenčev in Ruplov tekst je namreč - kot vsak resnično sproščen humor - prava ekshibicija suverenosti nad svetom in usodo; zadaj za takšno ekshibicijo pa se praviloma skriva neka čisto posebna, temeljna življenjska izkušnja. Doživetje eksistencialne varnosti, preskrbljenosti in saturiranosti (kajti ogroženost in stiska sta vselej patetično brez humorja in brez razumevanja humorja)."

Je danes mogoče napisati takšen tekst? Je danes mogoče doseči podobno sproščenost in igrivost? Imam občutek, da bi se takšen poskus izjalovil in bi prejšnji komponenti nadomestila zagrenjenost, posledica katere bi bila najmanj grobo opravljanje in nereflektirano pljuvanje, če ne še kaj hujšega. Sem to v tekstih sodobnih slovenskih avtorjev že videl, že prebral in že doživel ali se mi le zdi in le ugibam? Ali pa to vprašanje ne zadeva toliko duha časa, v katerem živimo, ampak bolj talentiranost in spretnost tistega, ki skuša tega duha časa ubesediti tako, da se ne bo zdel skrajno tragičen in bo bralca kdaj nagradil celo s smehom?

Če hočemo, imaginarna gostija muz vedno traja. Z mladostnim prijateljem S.-jem sva se je udeležila skupaj. Ostala sva pri hladnem bifeju in poskusila tisto rahlo čudaško jed - sardele s kaprami. Bilo je čisto dovolj. Čutila nisva nobene potrebe, da bi se pomaknila naprej, k velikim posodam, skledam in pladnjem, s katerih se je kadilo kot za stavo.