Hvalabogu se je zbudil državni varuh kulturne dediščine in povedal, kaj se sme in kaj se ne sme početi v Plečnikovi Zvezdi. Ob dosedanjih skrunitvah državno zaščitene kulturne dediščine, denimo ob mivkastem odbojkarjenju ali – še huje – zimskem drsališču je molčal, pustil je, da so odločali kar mimo njega. Zdaj imamo tudi, hvalabogu, mestnega urbanista, ki poudarja, da je Ljubljana mesto in da ima mestno življenje svoje kulturne značilnosti, ki ga ločijo od vasi. Dosedanje skrunitve mestnega prostora so predlagali ljudje, katerih primarna socializacija se je očitno zgodila v majhnih krajih, kjer se vse glavne stvari dogajajo na trgu pred cerkvijo, skrunitve pa so dovoljevali mestni oblastniki z enako primarno socializacijo. Navsezadnje je med današnjimi Ljubljančani prav mnogo takih, ki so se urbanizirali šele s priselitvijo. Leta 1936 je Ljubljana štela 80.000 prebivalcev, danes jih ima vsaj štirikrat toliko in je tudi zato kulturno bogatejša. Po številu prebivalstva je prerasla Gradec in Trst, a z urbanizacijo mentalitete je žal dolgo zaostajala. Še dolgo je bila »Lublanca, dolga vas«. Kot taka se je uklanjala pritiskom politike in špekulativnega kapitala. Zadnji čas je, da se zave, da je tudi kulturna prestolnica suverene države, predvsem pa, da je mesto, kar pomeni, da ima ne samo mestne ulice, ampak tudi mestno dušo.

(Pisec teh vrstic je pristranski, je »ljubljanska srajca«. Njegovega pradeda, rojenega 1838 na Tolminskem, so leta 1840 prinesli v Ljubljano. Tistega leta je precej več Slovencev živelo v mestu Trst kot pa v Ljubljani.)

Božidar Debenjak, Ljubljana