Zgornji naslov bi bil lahko napisan tudi obrnjeno: sovraštvo do ljubezni, kajti današnji svet, ki je narobe svet, ne izhaja več iz naravnih zakonitosti, ki pogojujejo življenje na našem planetu.
A zadeva je mnogo bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Preprosto življenje v sobivanju z naravo, katerega so zmogli naši predniki, je postalo sila zakomplicirano v želji po nekem udobju, ki ga ustvarja in ruši iluzija neskončnega napredka.
Rek »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu«, ki ga stoletja pridigajo po vseh šolah in cerkvah po svetu, ne more spremeniti sveta, ki pošilja v vojne mlade gladiatorje pod krinko svobode in demokracije, niti ne more spremeniti mladih deklet, ki si po telefonu pošiljajo fotografije svojih idolov s popolnimi postavami, brez najmanjše pegice na obrazu.
Ljubezen do modrosti – ja, tukaj bi se lahko razpisali v nedogled, ampak ustavimo se pri čustvu, ljubezni do starega človeka. Njegovo zgubano čelo, otrdele roke in noge od artritisa in raskave dlani povejo več kot tisoč besed. Bogastvo njegove duše v stoletnem življenju bi lahko strnili v debeli knjigi, pa bi se njegove duše komaj dotaknili. A to ni pomembno za današnji svet, ki poudarja lepoto in mladost, hkrati pa podaljšuje življenje trpečim ljudem, ki samo še vegetirajo z raznimi farmacevtskimi pripravki.
Na drugi strani imamo znanstvenike, ki prisegajo na znanost in so nam v epidemiji korona virusa ves čas »natančno« izračunavali, koliko nas bo po bolnišnicah, koliko nas bo odšlo na oni svet itd. A še danes ne vemo natančno v Sloveniji, koliko je dejansko umrlo ljudi za korono, brez pridruženih bolezni, medtem ko vemo natančno, da je umrlo za posledicami cepiva mlado in zdravo dekle.
Ker pa je te znanstvenike močno strah Einsteinove napovedi, kaj se bo zgodilo po tretji svetovni vojni, so začeli razmišljati in delovati v smeri življenja na drugih planetih. A še vedno smo pri ljubezni, katere znanstveniki očitno ne poznajo. »Dokler bodo ljudje pobijali živali, se bodo pobijali med seboj« – te Tolstojeve izjave govorijo o našem barbarstvu, ki ga še nismo presegli. Življenje na drugih planetih z barbarsko zavestjo torej ni možno. Najbrž pa radovedne znanstvenike zanima tudi igralni peskovnik z vojno med zvezdami.
Da pa se ne bo kdo obregnil na moje pisanje, češ ta spet piše o indijanski ljubezni do matere Zemlje, bom bolj konkretna. Huda neurja in požari, ki v zadnjih letih prizadevajo ves svet in so posledica podnebnih sprememb, so bila tudi že v preteklosti, a ljudje so na to pozabili. Ko so ljudje živeli z vero v naravo, niso nikoli pomislili, kdo jim bo škodo na pridelkih povrnil. Tedaj so se obrnili na molitve in priprošnje k lokalnim bogovom in božanstvom. Te so zamenjali krščanski svetniki, a obredi so marsikje ostali isti oz. so se izvajali na istem mestu. Sveta Marjeta goduje 13. julija v pravoslavnih cerkvah, v katoliških pa 20. julija. Ravno v teh dneh so vedno značilna neurja in nevihte s točo, ali pa je lepo vreme. Zato so se naši predniki pogosti obračali k tej svetnici s prošnjami za dobro letino.
Okrog leta 1590 so Pivško kotlino pestile tri leta hude povodnji in neurja, zato so se leta 1644 njeni prebivalci odločili postaviti cerkev sv. Marjeti na manjši vzpetini nad Palškim jezerom v zahvalo, ker je uslišala njihove prošnje in povodnji od takrat ni bilo več. Čez kakih sto let je treščilo v cerkev in začela je propadati, toda ljudstvo ni prenehalo romati tja vsako leto na čast svetnici. Uprlo se je celo dekretu takratnega škofa, čeprav je bila cerkev že nevarna za obiske. V knjigi Slavina iz leta 1910, ki jo je napisal Janez Zabukovec, beremo: »Ljudstvo ni moglo kar naenkrat zapustiti te starodavne pobožnosti in delati zoper obljubo svoji pradedov. Šele ko je drugič prišla od škofa prepoved, se je vdalo.« Ker denarja za cerkev ni bilo, je cerkev propadla. Sliko svetnice so ljudje prenesli v vas in jo postavili na stranski oltar v cerkvi sv. Nikolaja, ki se nahaja sredi Palčja. Ljubezen in spoštovanje do te svetnice pa ni nikoli prenehala. Palčani imajo vsako leto na njen god, 20. julija, praznovanje. Pri tem je zanimivo, da so »RKC poveljniki« hoteli celo izbrisati to svetnico iz čaščenja, češ da je njen zgodovinski obstoj dvomljiv. Na ljudska verovanja, povezana z naravo, ki izvirajo iz starodavnih verovanj, so gledali zelo zviška. Ljubezen RKC je seveda bila v prvi vrsti do denarja in oblasti, kar tisočletja pogojuje sovraštva in vojne po svetu.
Ana Horvat, Prestranek
