Težko je razumeti in se strinjati z evropskimi politiki, ki vedno podležejo ameriškemu vzoru pri evropskih težavah z narodnostnimi manjšinami. Od ustanovitve konec 17. stoletja izvajajo ZDA pri sebi »melting pot«, topilni lonec, v katerem se utopijo vsi priseljenci, ne glede na to, od kod prihajajo. Evropa je pa vseskozi ostala zvesta sistemu velikega naroda v eni državi, ne glede na to, da so v države vključili tudi manjšinski narod ali narode. Vsak poskus narodnostne unifikacije države se ni izšel, vsaj ne do sedaj, reševanje manjšinskih vprašanj po ameriškem modelu se je pa vedno izkazalo za napačno.
Manjšine so bile še posebej prizadete po prvi kot tudi po drugi svetovni vojni in seveda po razpadu nekdanjega socialističnega bloka. Vsakič drugače, vedno pa boleče. Tako sta v takšen kotel težav padli tudi Kosovo in Srbija. Kraljevina je imela težave tako z institucionalnimi narodi (Srbi, Hrvati, Slovenci) kot s številnimi manjšinami, tudi s Kosmetom. Vse so poskušali spraviti v unitarno državo tako, da so ustanovili banovine, s katerimi so administrativno uredili državno upravo, praviloma ne narodnostno. Potem pa so se politične razmere še bolj zaostrile. To se je v drugačni obliki, tudi z gospodarskimi razlogi, dogodilo proti koncu prejšnjega stoletja, ko so srbski politiki sprejeli koncept »vsi Srbi v eni republiki«. Pri tem so seveda naleteli na številne odpore, največje na Kosovu in Hrvaškem.
Potem ko so se jugoslovanske republike razšle, je nekaj časa v Srbiji prevladoval unitarni koncept s strahovitimi posledicami, z ogromnim številom žrtev. Na koncu plačujejo ceho kosovski Srbi, ki so postali v državi, ki so jo »ustanovile ZDA« iz nekdanje avtonomne pokrajine, manjšina (okoli 70.000 avtohtonih Srbov). Takoj se je začela ponavljati že neštetokrat ponovljena zgodba. Večinski narod hoče in dela vse, da bi državo naredil za unitarno. Evropski politiki pa puščajo ZDA, da poskuša urediti državo po lastnem vzoru. EU bi morala že zdavnaj poskrbeti za svoje številne manjšine, tudi srbsko, in bi jim morala zagotoviti ne samo preživetje, pač pa vse demokratične in osebnostne pravice.
Kot je videti, tega zlepa ne bomo doživeli. Diplomati se lepo sprehajajo do Kosova in nazaj ter trosijo lepo zveneče cvetke. Washington in Bruselj sta tiho in čakata na zaostritev spora, da bi lahko aktivirala kakšne dodatne vojaške posege z enotami iz baz Nata. Srbijo stiskajo tudi zaradi tega, ker se izogiba uvedbi sankcij proti Rusiji. Potem pa z lahkoto ugotovijo: balkanski posli.
Franci Gerbec, Kremenica
