Bolj kot pričakovani odziv oblasti je zanimiva reakcija javnosti. Žvižgači ne žvižgajo (samo) zato, ker so prepričani, da razkrivajo nepravilnosti ali celo domnevne zločine. Žvižgajo tudi ali predvsem zato, ker so prepričani, da se bo z njihovo oceno dogodkov strinjala širša javnost. V primeru Manninga in tudi Snowdna se to ni zgodilo v zanju zadovoljivi meri. Indiferentnost ali celo nenaklonjenost njunim dejanjem je precejšnja in jo spremlja tudi previden odziv ameriških medijev, ki jim je pokojna ekscentrična (morda je za takšno veljala prav zato, ker je vztrajala pri svoji provokativnosti) novinarka Helen Thomas v intervjuju, ki bo v knjigi objavljen posthumno, očitala, da so se – vsaj korpus novinarjev, ki pokriva Belo hišo – spremenili v prepohlevne kužke. Ne gre namreč za to, da bi pričakovali, da bo vlada padla na kolena in se pod težo razkritij tajnih podatkov posipala s pepelom – tega ni storila še nobena, ne zgolj ameriška, ob še tako težkih dokazih ne. Gre za to, da je kaj takšnega mogoče doseči z razpravo predvsem o vsebini razkritij, ne o načinu razkritij ali njihovih akterjih, ki bi jo morali spodbujati mediji, saj je za večino politikov, kot kaže zadnje glasovanje v kongresu, še vedno preobčutljiva. Ali je zadaj res vsebinska, ne le finančna kriza medijev, je večja dilema, a kakšen odgovor, ki o krizi govori, je že mogoče najti – denimo vojna v Iraku oziroma »dokazi« zanjo v obliki neobstoječega orožja za množično uničevanje, ki so ga Bushevi administraciji nekritično pomagali prodati javnosti prav mainstream mediji.
Vprašanje, ki si ga velja zastaviti ob obtožbah na račun Manninga, Snowdna in drugih, je podobno tistemu, ki ga je sodnici postavila Manningova obramba: kaj imajo ti ljudje od svojih dejanj oziroma ali je mogoče verjeti, da so ravnali v dobri veri, bržkone vedoč (Snowden gotovo), da je življenja, kakršnega so poznali, za vedno konec? Je morda res, da je prišlo do razkritja informacij zato, ker se je nekdo zgrozil, ko je za svojim računalnikom gledal strogo zaupne informacije in oblastno početje? Da se je verjetno res zgodilo prav to, gotovo razume vsaj nekdo – obveščevalne in druge državne službe, ki so jih razkritja ranila. Zato postopki proti Manningu, Snowdnu in Assangeu niso le ali predvsem procesi proti njim. So postopki, ki naj bodo predvsem v poduk in opozorilo vsem drugim desettisočim, stotisočim uslužbencem, ki imajo opravka z zaupnimi informacijami. Da jim ne bi kdaj padlo na pamet, da bi, če zagledajo kaj, kar je preveč za njihov želodec, informacije bruhali medijem.