Zadnje žrtve – le kakšen teden za gospodarstvom, ki mu povampirjena vlada obeta nove davščine in kani prek njegovega hrbta reševati proračunsko luknjo – so dnevni migranti, združeni v apaški civilni iniciativi, ki vsakodnevni kruh služijo v Avstriji, živijo pa v isti domovini kot mi, kjer uživajo sadove svojega dela in usluge države. Kot so zbrani na starem mejnem prehodu Šentilj besno razlagali v soboto, so se zbrali »v protest proti nenasitni državi in njeni diskriminacijski politiki zoper delovne emigrante«. A država v skladu z zakonom le pobira tisto, kar je dolžna pobirati – dohodnino, »delovni emigranti« pa bi bili v nasprotnem primeru v privilegiranem položaju. A protestirati proti »požrešni državi« in »oderuškim davkom« je seveda lažje kot priznati, da je cesta do njihove hiše zgrajena tudi s pomočjo davkov, plačanih v Sloveniji, da je vrtec za njihovega otroka cenejši, ker nekaj primakne občina, ki lahko »nekaj primakne«, ker je dobila del plačane dohodnine...
Naša težava je percepcija prepletenosti. Apaška civilna iniciativa vidi le svojo težavo, ki nastaja z delom v davčno bolj ugodni državi in z življenjem v davčno manj ugodni državi. Nihče sicer ne trdi, da je naša davčna politika dobra in da so davčne stopnje ustrezne. Z državo, kjer je 1600 evrov bruto mesečne plače dovolj za 41-odstotni dohodninski razred in kjer ob vsakem nakupu v davčno blagajno kapne petina vrednosti nakupa, je nekaj hudo narobe... Gospodarstvo vidi le levičarsko zaroto, ki želi z »njihovim denarjem« polniti krizno luknjo. Pri tem pozabljajo, da so tudi sami pomagali kopati luknjo, ko – kot se je pred kratkim slikovito izrazil minister Mramor – gospodarstvo ni vračalo kreditov, zaradi česar so banke zašle v težave, milijardno luknjo pa je napolnila država iz naših žepov. Sindikalni strahovi so na drugi strani modre barve z 12 zvezdami: varčevanje in uravnoteženje proračuna je le bruseljski trik, evropska komisija pa je tisti mulec, ki slovenskemu šolarju krade denar za malico. Kot kradejo »osamosvojitelji« zgodovino, ko brišejo na plakatih rdečo zvezdo s kap teritorialcev, in Cerarjeva vlada z odlaganjem ukrepov v čas, ki ga nimamo več...
Ob vseh razlikah pa je nekaj vendarle skupno vsem percepcijam krivde za slabo sedanjost. Vse so zazrte v preteklost, kjer iščejo odgovore za izzive prihodnosti. Težava je, ker med brskanjem po preteklosti prihodnost postane sedanjost, sedanjost pa preteklost. Prihodnost v tem absurdnem zgodovinskem eksperimentu izgine.
