Vendar ne primer najbolj klasične vrste, ko se kritiki zmrdujejo nad žirijskim izborom nagrajenih filmov. Takšna zmrdovanja so pravzaprav stvar okusa, »de gustibus«, kot so vedeli že stari Latini, se nima smisla prepirati, zato pa se to tudi toliko bolj počne. Tu gre torej za nekaj drugega, ne toliko (oziroma sploh ne) za vprašanje žirijskega izbora filma kot za vprašanje »izjave«, ki jo je žirija letošnjega festivala dala s svojimi nagradami. Ta »izjava« oziroma že sama njena možnost je povezana z glavno značilnostjo Festivala slovenskega filma.
Glavna značilnost pa je, da je to, v nasprotju z vsemi drugimi, festival filmskega konglomerata. Če bi v Sloveniji, kjer imamo Filmski center, ki z javnimi sredstvi sofinancira filmsko produkcijo, nacionalno TV z enako nalogo, da ne omenjamo vseh neodvisnih producentov, na leto producirali vsaj ducat celovečernih filmov, bi to povsem zadostovalo za tridnevni nacionalni festival. Ker pa takšnega ducata ni in ni (letos je bilo celovečernih igranih in dokumentarnih filmov skupaj ravno pol manj, torej šest), je na festivalu polno vseh drugih filmov, torej kratkih in srednjemetražnih. Ne le da so različnih dolžin, marveč so obenem in predvsem različnih zvrsti, torej tako animirani kot dokumentarni in igrani. Če se takšna raznovrstnost pojavi na drugih festivalih, potem obstajajo tudi različne žirije. Kaj šele, če se pojavi kategorija »študijskih« filmov, kot so na letošnjem festivalu poimenovali študentske. To se na drugih festivalih niti ne more zgoditi, ker imajo študentski filmi svoj festival. Toda vprašanje, ki se zastavlja glede žirije letošnjega festivala slovenskega filma, ne tiči v njeni kompetenci »univerzalnosti«, marveč v njeni »izjavi«, če je to njena promocija »študijskih« filmov, ki so osvojili največ festivalskih nagrad.
Pri čemer spet ne gre za kakšno razhajanje med nagrajenimi študentskimi filmi in osebnim kritiškim okusom (še toliko manj, ker vseh niti nisem videl). Problem z žirijsko »izjavo« je v tem, da je scenarij kratkega študijskega filma pač neprimerljiv s scenarijem celovečernega filma, še toliko bolj to velja za režijo pa tudi za glavno moško in žensko vlogo. Z vesnami, ki jih je kratki študijski film Prespana pomlad osvojil v vseh naštetih kategorijah, pa je ta neprimerljivost celo več kot samo odpravljena. To namreč niti ni toliko promocijska, kot je kritiška gesta žirije, ki »kot da« hoče reči, da se »profesionalni« film, še posebno tisti, ki ga subvencionira državni Filmski center, v vseh teh kategorijah ne more niti primerjati s študentskim. Vsekakor pa je pretirano reči, da gre za kakšen udar proti »državnemu« filmu, kot se je mrmralo na festivalu, navsezadnje že zato ne, ker so ustvarjalci profesionalnega filma sami bivši študenti.
