A so nam strokovnjaki za lesarstvo in gozdarstvo, ki sedijo v svetu za gozdno-lesno verigo, povedali, da od ministra Židana, ki naj bi mu svetovali pri pomembnih odločitvah, niso izvedeli ničesar o materiji, o kateri naj bi mu svetovali – o nastajajoči državni družbi Slovenski gozdovi, d. o. o. »Povedal je, da po letu 2016 koncesij za izkoriščanje državnih gozdov ne bo in da so to, kar v zvezi z novo gozdarsko firmo pišejo mediji, novinarske race. Potem je odšel, ne da bi pojasnil, ali in kdaj bo podjetje ustanovljeno, kje bo vlada dobila denar zanj, s čim bodo zavarovali najete kredite... Žal nimam občutka, da smo s to sejo naredili kaj pametnega za slovensko lesarstvo in gozdarstvo,« nam je potožil eden od udeležencev.
Ustanavljanje novega državnega podjetja za trgovanje z lesom in gospodarjenje s slovenskimi gozdovi je očitno tako skrivnosten projekt, da Židan niti tistim, ki si jih je izbral, da mu svetujejo za to področje, ne zaupa, za kaj gre. Toda če je stvar »čista«, zakaj je treba delati v popolni tajnosti, gospod minister?
Razočarani so bili tudi mnogi sodelujoči na včerajšnji seji sveta za kmetijstvo in podeželje. Dejan Židan je nanjo prišel s trdno oblikovanim stališčem, da bo v prihodnjih šestih letih s subvencijami najizdatneje založil svoje prekmurske rojake, ki pridelujejo strna žita (v veliki meri za krmo za živali), in svoje nekdanje podjetje Panvita, saj bodo na hektar površine dobili okoli 120 evrov dodatka iz naslova proizvodno vezanih plačil. Minister naj bi si za ta predlog že pred sejo zagotovil dovolj podpore, da ga je nato gladko spravil pod streho.
Tako so člani sveta za kmetijstvo in podeželje, v katerem sedijo tudi nekatera ugledna profesorska imena, ministru odigrali bolj ali manj le vlogo statistov in požegnali vnaprej pripravljena stališča. Pa bodo prevzeli tudi odgovornost za to, če bomo leta 2020 ugotovili, da imamo zaradi napačno usmerjenih subvencij (v pridelavo krme za živali in trave) še slabšo samooskrbo s hrano kot danes? Subvencijski model, ki so ga včeraj podprli, namreč slovensko kmetijstvo še bolj oddaljuje od resne gospodarske dejavnosti, kar bi moralo postati.
Naši viri pravijo, da je podobno kot s kmetijskim tudi z drugimi posvetovalnimi telesi ministra Židana. Kar devet jih ima. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da mu je demokratično odločanje blizu, a je tako le na videz. Člani različnih strokovnih svetov vedo povedati, da se Židan s pretirano pogostim sklicevanjem sej posvetovalnih teles »za vsako malenkost« skriva za na videz strokovnimi razpravami, svoje politične odločitve pa javnosti prodaja kot odločitve stroke. Račun za ta politični mišmaš za nameček izstavi državljanom, kajti sejnine in dnevnice za ministrove namišljene posvetovalnice obremenjujejo državni proračun.
