Ko sta včeraj nemška in francoska vlada sedli k skupni seji ob 60. obletnici podpisa elizejskega sporazuma, s katerim sta državi manj kot dve desetletji po koncu druge svetovne vojne pokopali stoletne sovražnosti, je bil to seveda dan slavja. Ne bi moglo biti drugače. In to ne glede na to, da so bila pozno jeseni nesoglasja med Parizom in Berlinom tolikšna, da so takrat načrtovano sejo vlade raje odpovedali. V letu epohalnih sprememb (Zeitenwende), kot so z vojno v Ukrajini začete spremembe v nemški zunanji in varnostni politiki opisali v Berlinu, se je nakopičilo preveč različnih pogledov na varnostnem in finančnem področju soočanja z vojno v Ukrajini in evropskega pozicioniranja, ki so se takrat zdeli nepremostljivi. Francosko-nemški motor evropske integracije je še enkrat zakašljal. Ni bilo prvič in zagotovo ne zadnjič. Tako pač je z gonilnima silama napredka v EU, ki morata najprej najti skupno soglasje, da lahko vseevropski voz sprememb povlečeta naprej.
Da obstajajo razlike med njunima državama, Macron in Scholz včeraj nista skrivala. Hkrati pa sta Evropi dala zgodovinsko lekcijo o tem, kaj je prava in odkrita sprava med Francijo in Nemčijo prinesla Evropi. Največji sporazum prijateljstva v Evropi ni odprl le poti medsebojnemu odpuščanju, zagnal je čezmejno meddržavno sodelovanje, ki mu v Evropi ni kos nobeno prijateljstvo med kakšnima drugima sosedama, pa čeprav je meddržavnih sporazumov prijateljstva več ducat.
Šestdeset let po spravi Francije in Nemčije ter 78 let po koncu druge svetovne vojne Evropa ni na začetku svoje zgodovine. S potekajočo vojno v Ukrajini se piše njeno novo poglavje, v katerem pa se države ne morejo več skrivati za svojimi različnimi političnimi sistemi in ideološkimi prepričanji. Še posebej to velja za nemškega kanclerja Scholza, ki se že več tednov ne more odločiti glede pošiljanja tankov leopard 2 v Ukrajino. V letu epohalnih sprememb, ko se je Nemčija namenila obsežno modernizirati vojsko, so bili navedeni vsi možni in nemogoči razlogi, zakaj se z večmesečnim zaprosilom Ukrajine za dobavo težkega ofenzivnega orožja toliko odlaša. Z nemškega zornega kota nošenja nahrbtnika zgodovinske krivde za zločine v drugi svetovni vojni bi bil lahko še najbolj upravičen izgovor to, da ne želi stopnjevati vojne v Ukrajini. Vendar je njeno stopnjevanje neizbežno. Ruski režim se sedaj na večstokilometrski frontni črti v Ukrajini bori za svoje preživetje. Zgolj nemški socialdemokrati, ki tudi v svojih doktrinarnih dokumentih vztrajajo pri stari ugotovitvi, da mir v Evropi ni možen brez Rusije, izmed vladajoče triperesne koalicije še zavirajo dobavo leopardov, čeprav je tudi njim jasna enačba potrebnega razpleta na bojišču za povojno ureditev sveta.
Nemčija je v zadnjem letu premalo prevzemala vodilno vlogo gonile sile v EU. Za vodilno industrijsko silo, katere gospodarstvo je bilo eksistenčno odvisno od ruskih energentov, to niti ni presenetljivo. Veliko preveč je mislila nacionalno egoistično – bodisi pri zavračanju iskanja skupnega evropskega zadolževanja za soočanje z energetsko krizo bodisi pri vzpostavljanju resnične evropske suverenosti na obrambnem področju. Načrti Berlina za raketni ščit s polovico držav Evropske unije in ZDA so eden tistih projektov, pri katerih slalom nemške zunanje in varnostne politike v času epohalnih sprememb postane še najbolj očiten. Enajst mesecev pozneje je Nemčija osvobojena energetske odvisnosti od Rusije. Bo sedaj bolj odločna? Macron včeraj Nemčije ni več svaril pred izolacionizmom kot še pred meseci. Spet je iskal področja sodelovanja, kjer mora nemško-francoski motor nakazati pot drugim članicam. Kaj drugega sploh ni mogoče.
