Pred dobrimi osmimi leti se je v zaledju Kopra začela gradnja slovenskega megaprojekta desetletja. Konzorcij Kolektorja Kolinga, Kolektorja CPG in družbe CGP je zakopal prvo lopato za prvi kilometer drugega tira, kot je izvlečni tir poimenoval tedanji minister za infrastrukturo Peter Gašperšič. Ni se izšlo po načrtih. Dve leti kasneje je na razpisu izbrani najcenejši ponudnik dela zaključil za četrtino dražje, kot je zatrjeval ob podpisu pogodbe. Država je za gradnjo železniškega tira nazadnje plačala več, kot bi, če bi bil na razpisu izbran kateri izmed dražjih ponudnikov.
Nekaj mesecev kasneje so se Kolektorjevi gradbeni stroji preselili na kraški rob. Omenjeni gradbinec je bil skupaj s svojim sarajevskim partnerjem izbran kot najugodnejši ponudnik za gradnjo cest, ki prečijo dotlej neprehoden teren, da lahko danes po njem vozijo gradbeni stroji in kopljejo predore ter postavljajo viadukte. Začetek del se je zaradi dveh referendumov za dobro leto dni zamaknil, podražitve pa ne: Kolektor je prvi aneks zahteval še pred prvo lopato. Novopečena ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je zahtevek dramatično zavrnila. »Takšna praksa je nedopustna in tako bom delovala vse do konca projekta drugi tir oziroma, dokler bom ministrica,« je dejala v kamere. Tik pred koncem njenega prvega mandata v tem resorju je bil Kolektorju in Euro-Asfaltu odobren prvi, polmilijonski aneks. In kasneje še dva. Trije aneksi so vrednost posla s slabih dvanajst podražili na več kot 14 milijonov evrov. Pogodba, ki jo je 2TDK sklenil s Kolektorjem CPG in Euro-Asfaltom, je bila nazadnje za petino dražja od njene prvotne vrednosti. Državna družba je za gradnjo dostopnih cest plačala več, kot bi, če bi na razpisu izbrali drugega ali tretjega najcenejšega ponudnika.
Medtem ko Kolektorjevi stroji brnijo na gradbiščih od kočevske železniške proge do koroške hitre ceste, sprva najcenejši izbrani ponudnik javnim naročnikom izstavlja anekse zaradi dodatnih, kakopak nepredvidenih del. Trimilijonski aneks je tako zaznamoval tudi gradnjo viadukta Vinjan, na katerem so se včeraj nasmejani gradbinci fotografirali ob predstavnikih političnega vrha.
Javna naročila za gradbene posle že od osamosvojitve naprej spremlja zlo nikoli najnižje cene. Desetletja je v tem vladal kralj aneksov Ivan Zidar. Po njegovi zaslugi je denimo kilometer avtocestnega križa v Sloveniji stal kar 11 milijonov evrov ali za tretjino več, kot so sprva predvideli. Gradnja šentviškega predora, ki ga je med drugim kopal njegov SCT, se je z 48 zaradi dodatnih, nepredvidenih del podražila na 170 milijonov evrov. Cena gradnje pediatrične klinike se je zahvaljujoč aneksom podvojila s 50 na 96 milijonov evrov.
Zidar ni bil le kralj aneksov, ampak tudi režiser zemonskega sporazuma, kartelnega dogovora slovenskih gradbenih baronov o delitvi avtocestnih milijard. Približno v istem času, ko so gradbinci stare šole na dvorcu Zemono nazdravljali ob sklenitvi dogovora, je Svetovna banka začela operirati s terminom »ugrabitev države«. S tem je označila prakso, s katero podjetja, ki jih tako ali drugače podpira država, manipulirajo s formalnimi postopki in jih zlorabljajo v svoj prid. Leta zatem, ko so bile avtoceste že zgrajene, je neka parlamentarna komisija ugotovila, da je zemonski kartelni dogovor še okrepil položaj že takrat prevladujočih velikih igralcev in privedel do docela neracionalne porabe proračunskega denarja za gradnjo avtocestnega križa.
Ob krepitvi državnih naložb v železnice – poleg milijardo evrov vrednega drugega tira se namreč obeta oziroma že izvaja še vsaj dvakrat toliko naložb v dotrajano železniško omrežje – je medtem nastala velika gradbena koalicija nove dobe. Pri gradnji drugega tira ta čas sodeluje (vsaj) pet največjih slovenskih gradbincev.
