»Predimenzionirani medij« se je v ošvrku vrhovne sodnice gotovo prepoznal sam, sama pa naj opozorim še na eno predimenzioniranost, tokrat pravnih strokovnjakov. V nasprotju z Betettovo so primer komentirali, ne da bi v resnici poznali tudi obe sodbi izraelskega sodišča. Zanimivo je, da med njimi ni bilo nikogar, ki bi bil do sodb zadržan ali bi priznal, da ju še ni preučil. Njihovo vehementno zgražanje nad odločitvijo izraelskega in tudi slovenskega sodišča je na podlagi preučitve obeh sodb izraelskega sodišča na mesto postavila Betettova s kratkim stavkom: »Dolenc je imel pravico do poštenega sojenja.«
Zdravstvena politika bi morala ob primeru Dolenc ravnati po postopkih, ki so jih za sistem varnosti uvedli v nuklearkah, letalskem prometu, naftni industriji... Na napakah, ki se jim zgodijo, pripravijo namreč takšne ukrepe, da se ne ponavljajo. V konkretnem primeru molči minister za zdravje. Najmanj, kar bi moral preveriti, je, ali je še vedno mogoče, da se tajnica našega nevrokiruga v ameriški Virginiji dogovarja za operacije v UKC Ljubljana. Generalnega skrbnika zdravstvene blagajne bi moralo zanimati, kje je končalo 4000 dolarjev, ki jih UKC Ljubljana ni prejel na račun, in posledično, ali je zdravstvena blagajna v resnici kaj bogatejša zaradi tujih bolnikov, ki se zdravijo pri nas – ali morda celo revnejša. Generalno in strokovno vodstvo ljubljanskega kliničnega centra pa bi moralo končno ukrepati proti domačijskosti v lastni hiši. Javna skrivnost je, da predstojniki, še posebno v tujini uveljavljeni, brez silnega truda v okviru javnega zdravstvenega sistema vpeljujejo svoja pravila igre, pa četudi gre samo za tako kaprico, da sme predstojnikovo sobo pometati samo za to izbrana čistilka.
Zdravstvene ustanove, koncesionarji in zasebniki bi ob tem primeru morali ponovno razmisliti ne samo o odgovornem odnosu, pravim odnosu, ne samo zdravljenju, do bolnika, pač pa tudi o primernem zavarovanju svojih zaposlenih. K zavarovanju poklicne odgovornosti zdravnikov zdravstvene ustanove sicer zavezuje zakon o zdravniški službi, a vprašanje je, ali bodo sedanja zavarovanja dovolj tudi prihodnje leto, ko bo v EU omogočen prost pretok bolnikov. S tujci ne bomo poslušali samo žvenkljanja cvenka, temveč verjetno kdaj tudi kakšnega tujega odvetnika.
Profesor dr. Vinko Dolenc nam je, preden smo v Dnevniku 24. julija objavili, da so kriminalisti ovadili zdravnika in njegovega pravnega zastopnika zaradi suma overitve lažne vsebine, sam potrdil, da je z zemljiškoknjižnim dolgom zavaroval svoje premoženje zaradi šestmilijonske odškodnine izraelskemu bolniku. Zakaj je kar 21 let, kolikor je trajal sodni proces, za katerega nam je rekel, da ga je uničil, bolj ali manj molčal, ve le on. Kot mu je najbrž znano, zakaj se je na sodišču znašel on in ne ustanova, v kateri je zaposlen in tudi, zakaj je Zavarovalnica Triglav, s katero je imel ljubljanski klinični center takrat sklenjeno pogodbo o zavarovanju poklicne odgovornosti ugotovila, da za njegovo zaščito niso izpolnjena določila zavarovalne pogodbe o jamstvu zavarovalnice.
V omenjenih sistemih varnosti je tisti, ki skupino vodi, odgovoren za vpeljavo izboljšav. V našem (zdravstvenem) sistemu do izboljšav ne pride; ne zato, ker napak ne prijavljamo, pač pa zato, ker ne vemo, kdo ga vodi. In zato nikoli ne more biti nihče odgovoren.
