Po novem se v pozivih k reševanju zdravstva del zdravništva povezuje tudi s preostalimi sindikati, vstajniki, posameznimi strankami in civilno družbo, ki se zavzema za ohranitev javnega zdravstva. Gre za precej pisano druščino, v kateri na primer ni brez grehov sindikalna stran. Ta je v navezi z delodajalci v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije dvigala roko za ostre reze, ki zdravstvo že nekaj let pehajo vse bliže robu. Nič kolikokrat so sindikalisti modrovali, kako je denarja čisto dovolj, le neracionalno se porablja. Zaradi varčevanja bolniki po njihovem ne bi smeli biti prizadeti, a se je zgodilo prav to. Bolnikov, ki na operacijo ali pregled čakajo predolgo, je bilo maja letos skoraj dvakrat toliko kot lani ob istem času.
Tisočkrat ponovljena floskula, da za zdravstvo v Sloveniji prispevamo ogromno, od njega pa dobimo bolj malo, se je medtem prijela tudi med bolniki. Marsikdo, ki ga dolgo čakanje razburi, navrže, da bi morali »vse razgnati in sprivatizirati«. Podatki medtem kažejo, da je slovensko zdravstvo relativno poceni. Po številu zdravnikov glede na število prebivalcev smo na evropskem dnu (za Slovenijo sta bili leta 2010 le še Romunija in Poljska), pod evropskim povprečjem pa smo tudi pri javnih izdatkih za zdravstvo glede na BPD. Ob tem je Slovenija na primer med redkimi državami, kjer družinski zdravniki bolnike sprejemajo še isti dan, ko se naročijo. Teh strokovnjakov je le za petino med vsemi slovenskimi zdravniki (evropsko povprečje znaša 30 odstotkov), kar kaže, da je osnovno zdravstvo zares podhranjeno. Nastradajo pacienti, ki jim lahko njihov zdravnik nameni le nekaj minut.
Poziv zdravništva in civilne družbe, da je treba javno zdravstvo ohraniti in ga posodobiti, je v takih razmerah dobrodošel pritisk na politiko. Tej odločitve ne gredo prav dobro od rok, že ob interventni zakonodaji, ki uvaja enakomernejše plačevanje prispevkov, pa se je zataknilo v vladni koaliciji. A problem niso le politiki. Kakšno zdravstvo bi rada, se bo morala odločiti cela slovenska družba. Za zdaj politične točke prinaša predvsem moraliziranje o ekscesnih primerih, ko se denar zares porablja netransparentno, in branjenje lokalnih interesov. Bolnišnicam se ni nihče upal naložiti opuščanja tistih zdravljenj, ki jih opravijo daleč premalo, da bi imeli z njimi dovolj izkušenj.
Seveda bi si vsi želeli močnega javnega zdravstva, a spremembe, ki bi to omogočile tudi na dolgi rok, dosledno naletijo na silovit odpor. Jasno je, da se bo ob manjših prilivih v zdravstveno blagajno, staranju prebivalstva in uvajanju dragih novih načinov zdravljenja standard brez ukrepanja še naprej nižal, a argumenti pri tem ne zaležejo. Ko kdo izusti, da bo za zdravje pač treba prispevati več, se takoj primemo za denarnice. Ogorčenja so deležni tudi namigi, da bo treba pri pravicah bolnikov postaviti prioritete in da vse, na primer pogrebnine in posmrtnine ali pa nenujni prevozi, niso dosežek, ki bi ga bilo treba za vsako ceno braniti. Širša družba, v kateri iščejo zaslombo zdravniki, bo morala zato tudi sama storiti korak iz udobja znanega. Če bodo predlogom za reševanje zdravstva vsi obračali hrbet takoj, ko bo šlo zares, bo zdravje namesto zaveze države res vse bolj stvar ulice.