Dokazi, da se pravice splača terjati po domače in da je tako za svoj denar za zavarovanje mogoče dobiti več, se kopičijo iz meseca v mesec. Drugi del recepta je vlaganje v uveljavljanje svojih pravic, četudi že redno in dosledno plačujemo za obvezno in dopolnilno zavarovanje. Kot učinkovita pot do hitrejše operacije se je v zadnjih mesecih izkazalo plačilo v samoplačniški ambulanti, zagotovo cenejše, kot da bi operacijo plačali iz lastnega žepa. A pogosto je za preskok vrste zaleglo tudi čisto običajno tečnarjenje.
Podobni principi obvladujejo čezmejno zdravljenje. Dobro je biti vztrajen in/ali premožen. Evropska direktiva, ki je obveljala konec lanskega leta, je bolnikom res prinesla dodatne možnosti zdravljenja v tujini na račun zdravstvene blagajne, a je treba za začetek imeti denar. Bolnik mora v tujini najprej plačati, šele nato lahko računa na povračilo zavoda za zdravstveno zavarovanje. Poleg tega povračila segajo le do cene, ki za enako zdravljenje ali diagnostiko velja v Sloveniji, prevoz čez mejo pa mora bolnik plačati sam. Tudi pri uveljavljanju pravice do zdravljenja v tujini zaradi predolgih čakalnih dob ali izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji bolniki že najemajo specializirano pomoč – ljudi, ki so dolgo delali v zdravstvu in se znajdejo v organizacijskem labirintu, ali pa odvetnike, ki pomagajo čez pravne prepreke.
Ustavno sodišče je letos bolnikom dvakrat pritrdilo, da zdravstvena blagajna zdravljenje čez mejo omejuje na trhlih temeljih. Če bo delovno in socialno sodišče v prihodnje odločalo le na osnovi zakona, bo morala blagajna bolnikom kriti najmanj 90 odstotkov zdravljenja v tujini. V enem od primerov denimo robotsko operacijo raka prostate, ki si jo lahko bolniki ljubljanskega UKC še vedno zgolj želijo. Dolgoročne vplive ima lahko tudi zdravljenje dečka Reneja, kjer se starši niso strinjali s prevladujočim stališčem stroke (ne le slovenske) in so ubrali svojo pot. Ob velikem javnem pritisku je stroka začela iskati dodatne možnosti, prav tako zdravstvena blagajna. A čeprav so se skušali iz zagate izviti s sprotnim prikrajanjem ustaljenih poti, zdravstvene oblasti niso našle skupnega jezika z dečkovimi starši – ti so se pač odločili v skladu s svojim prepričanjem, kaj je za otroka najbolje. Njihova odvetnica Nina Zidar Klemenčič razume, da lahko na sodišču vsi dosedanji kriteriji pri napotitvah v tujino padejo – četudi na povsem formalni ravni, kot se je zgodilo pri zadnjih odločitvah ustavnega sodišča.
Bolniki in njihovi svojci se povsem legitimno borijo, da od javnega zdravstva dobijo natanko to, kar je po njihovem najbolje. A javno zdravstvo vendarle ne bi smelo temeljiti (le) na pričakovanjih. Zasnovano je bilo zato, da dostop do zdravljenja ne bi bil odvisen le od posameznikovega položaja, izbira metod, ki jih krije, pa ne more biti stvar dviganja rok. Zmage posameznikov nad arogantno stroko ali politiko, ki ni znala prepričljivo urediti pravil, so včasih ganljive, a zdravstvo je vse bolj prežeto s socialnim darvinizmom. Tisti, ki nimajo denarja in vztrajnosti, ne sežejo v srce in za katere se nihče ne zavzame, nimajo možnosti.