Pri pravi ribji juhi ali brodetu, naj gre za južnosredozemskega, marsejskega ali dalmatinskega, je pomembno, da je v njem veliko različnih rib, da se ravno dovolj dolgo kuhajo na zob in da jušna osnova ni premočno začinjena. Kajti v nasprotnem primeru gre po zlu ves okus. Piranski brodet iz Strasbourga, ki ga je včeraj Sloveniji in Hrvaški serviral mali senat evropskega sodišča za človekove pravice, pa je bil kar začinjen. Seveda so okusi različni in nič drugače ni moglo biti tudi z brodetom iz Strasbourga. Razlika med Ljubljano in Zagrebom v dojemanju zavržene tožbe ribičev s strani najvišje evropske sodne instance za zagotavljanje pravic državljanov stare celine ne bi mogla biti večja.
Zanimivo je, da se tokrat v Zagrebu niti niso kaj dosti oglašali, čeprav bi lahko sodbo ESČP razumeli kot potrditev svojih stališč. A sodni skovili niso bili tako visoki, da bi s kriki sreče utegnili preglasiti zadnje faze sestavljanja tretje Plenkovićeve vlade, ki z novo nacionalistično koalicijsko partnerico v Banske dvore prinaša za Slovenijo zagotovo nekoliko bolj zahtevno sogovornico, ob čemer že pod dvema Plenkovićevima vladama tukajšnjim izmenjujočim se premierjem ni bilo lahko. Na Hrvaškem meja ni več tako zanimiva tema, kot je v Sloveniji, kjer vsak stavek sodišč in politikov seciramo do obisti. Kar je po svoje razumljivo. Kajti v Sloveniji vsi, sledeč črki prava, dojemamo, da je vprašanje meje rešeno, ker smo jo dobili z arbitražno razsodbo. Na Hrvaškem so svetlobna leta oddaljeni od takšnega razmišljanja. V orbiti oklepanja nacionalnega konsenza glede umika od arbitraže svoj brodet meddržavnih odnosov ne začinjajo s poskusi uveljavljanja arbitražne razsodbe.
Ta je zanje mrtva in kot taka seveda potem tudi zavržena tožba slovenskih ribičev nima velikega pomena. Da za Zagreb obstaja sredinska črta v Piranskem zalivu, je enako samoumevno, kot je za Slovenijo samoumevno, da je vsaj na petini akvatorija Piranskega zaliva območje sporne jurisdikcije. Paralelni mejni svetovi diametralno nasprotnega dojemanja razmejitve na morju kličejo k pozivu: »Houston, imamo problem!« Toda žal sta obe državi s svojimi zacementiranimi stališči to tematiko pripeljali v tako temen kot slovensko-hrvaške Mlečne ceste, da marsovci niti s svojim hubblom ne bi ugotovili, zakaj za vraga se za ta kos morja toliko prerekajo.
Lansko Golobovo strinjanje z umikom najtežjih (mejnih) vprašanj z dnevnega reda meddržavnih odnosov je bilo izhod v sili, ki je koristil obema stranema. Obe državi sta bili razbremenjeni nenehnega ukvarjanja z brezplodno tematiko, kjer nihče ne vidi izhoda – četudi se je v najboljših Plenkovićevih trenutkih govorilo o neki dvostranski rešitvi z elementi arbitražne razsodbe. A vse, kar je manj od klenega sprejemanja arbitraže, je v Sloveniji razumljeno kot narodna izdaja – čeprav Hrvaški z veseljem namenjamo največ evrovizijskih točk ljudskega glasu. Enako velja pri naših južnih sosedih. Vsakega hrvaškega politika bi verbalno kamenjali, če bi pri mejnem vprašanju popustil za eno samo ped.
Slovenija in Hrvaška sta si zelo podobni. Če se pri nas vsakršna razprava, kako naprej s sosedi, zreducira na podmeno, da nas bodo ti grdi Hrvati, ti spretni lobisti, pogajalci in mešetarji spet prinesli okrog, ker nas pač vedno, ne moremo pričakovati nikakršnega premika. V enaki meri tudi zato, ker je hrvaška politika prav tako zgolj igra na čas in upanje, da bodo Slovenci postali naveličani in pomahali z belo zastavo. S takšnim raison d'être slovenske in hrvaške politike se lahko državljani na obeh straneh meje zgolj veselimo Baby Lasagne in Raven, smučanja na Krvavcu in plavanja v Jadranu. Kar je povsem dobra raven meddržavnih odnosov – med ljudmi. A politika zrelih držav je kaj več od tega. Ribiči na obeh straneh meje so tisti, ki lahko o tem prvi zapojejo pesem. Žalostinko.
