S pametnjakoviči, ki pridejo iz Ljubljane mešat meglo v provinco, ima Maribor že zgodovinsko slabe izkušnje. Starejši še zmeraj dobijo zgago ob spominu na direktorje iz tako imenovane Slovenske razvojne družbe, ki so se vozili na nekajmesečne reševalne misije v Tovarno avtomobilov Maribor. Takoj ko so spoznali, da bi bilo zanje bolje oditi v neko drugo dobro plačano in manj stresno službo, so predali direktorsko štafeto drugemu, vse dokler zadnjemu ni ostal v rokah le še črni Peter – vloga za stečaj.
Enako klavrno izkušnjo je Maribor zdaj doživel s Športnim centrom Pohorje. Slaba banka je pod hrib poslala Barbaro Vtič Vraničar, ki je dokazala, da se spozna samo na klestenje stroškov. To, da je družba v osmih mesecih ustvarila komaj 3,5 milijona evrov prihodkov, pove dovolj.
Čeprav so v Ljubljani vseskozi zatrjevali, da imajo rešilni scenarij, se je izkazalo, da ne Vtič-Vraničarjeva ne njeni delodajalci iz DUTB niso imeli niti približne zamisli, kako krmariti potapljajočo se firmo. Poleg tega tudi niso imeli poguma, da bi pravočasno ustavili njeno agonijo.
No, najbrž so pustili Športni center Pohorje krvaveti tako dolgo, da so lahko olajšali Poštno banko Slovenije s tem, ko so unovčili garancijo. Ko je bila transakcija izpeljana in je denar pristal na računu, so v DUTB zaigrali dobrodelneže in Športnemu centru Pohorje nakazali denar za plačilo položnic Elekra Maribor in za zagon remonta vzpenjače. Preostali »drobiž« pa je direktorica lahko namenila za plačilo sodne takse za stečajno vlogo.
Če bi slaba banka hotela Mariboru dobro, bi njeni mojstri obiskali sodišče že spomladi. Vendar v tem primeru ne bi Mestne občine Maribor in njenih javnih podjetij mogli ogoljufati za 310.000 evrov, ki so jih pokasirali kot aro za najem športnega centra. To terjatev bo morala občina zdaj prijaviti v stečajno maso, v kateri seveda ni več nič vredno. DUTB je namreč tik pred zdajci prevzel v last hotele in apartmaje. Z njihovo oddajo ali prodajo bo ta res slaba banka v precejšnji meri uspela poplačati kupnino, ki so jo NKBM in NLB nakazali za prevzem gnilih kreditov Športnemu centru Pohorje.
Če bi stečaj tekel od aprila, bi imel stečajni upravitelj več kot pol leta časa za iskanje upravljalca žičniških naprav. Zdaj bo moral Drago Dubrovski ekspresno urejati razmere z vsemi deležniki na Pohorju. To namreč ni samo mariborska občina, lastnica nekaterih žičnic je tudi občina Ruše, sedežnica Pisker pa je celo v državni pristojnosti. O tem, da mu bo pravočasno uspelo skleniti dogovor, je Dubrovski včeraj odkrito podvomil.
Zimsko sezono na Pohorju lahko rešijo le občina in zainteresirani turistični deležniki, ki bi se morali nemudoma povezati in brezpogojno vzeti v najem hotele in žičnice. Genijem iz slabe banke potem ne bo treba več migniti s prstom. Edina njihova skrb bo, kako razdeliti denar, ki ga bodo pobrali najemnikom ali kupcem pohorskega premoženja.
Če je bil to njihov rešilni scenarij, s katerim so se v preteklih mesecih hvalili, potem so ga izpeljali odlično.