Ta je še tik pred zdajci kolebala celo o tem, da bi listo podprla, k njej pa priložila posebno izjavo o nasprotovanju žaveljskemu terminalu. Tako so ravnale druge države EU, ki jim gre iz okoljskih ali drugih razlogov kateri od projektov na seznamu v nos. Vendarle je nato prevladal »diplomatski« pristop: Slovenija se bo glasovanja vzdržala in priložila tisto posebno izjavo. Ko je v zrak skočila javnost, so s prozornim pojasnilom o dodatnih pravnih mnenjih stališče spremenili v dokončen glas proti listi.
Zasluga slovenske javnosti je torej, da se je, če sledimo besedam ministra Omerzela, evropska komisija vendarle zavedela okoljske spornosti projekta ter bo poskušala Slovenijo in Italijo spraviti za pogajalsko mizo, da se dogovorita o sprejemljivejši rešitvi. Toda to poskuša že dalj časa. Okoljski komisar Potočnik je že večkrat tudi javno pozval obe strani k iskanju skupne rešitve. Enako je brez uspeha poskušal energetski komisar Oettinger. Ali bo komisija pritiske zdaj povečala?
Vemo, da je bila v preteklosti deležna veliko očitkov, še posebno »naš« komisar Potočnik. »Vendarle je komisar za okolje in ne za energetiko, zato od njega pričakujem, da se bo odločneje postavil v bran in zaščito interesov ljudi, ki živijo na območju predvidenih terminalov,« mu je večkrat očital nekdanji poslanec in koprski mestni svetnik Franco Juri. Predstavniki društva Alpe Adria Green, zagrizeni borci proti terminalom v Tržaškem zalivu, so Potočnika razglasili celo za najbolj neekološko osebnost leta 2011, ker je lagal o umeščanju plinskih terminalov v Tržaški zaliv. V društvu so trdili, da evropska komisija igra umazano igro, saj je najprej kljub ogromni količini dokazov društva o ponarejanju dokumentov za pridobitev gradbenega dovoljenja za žaveljski terminal zamrznila preiskavo o nepravilnostih v postopku, nato pa na podlagi neresničnih izjav italijanskih organov zahtevala še blokado te preiskave. Poleg tega je evropskemu parlamentu zamolčala novico o blokadi postopka, vse v korist gradnji terminala v Žavljah.
Očitkov o prepočasnem in neučinkovitem ukrepanju so že vsa leta deležne tudi slovenske vlade. »Mislim, da smo na vseh teh sestankih vedno podrejeni Italijanom. Oni so bolje pripravljeni, bolj samozavestni in, če je treba, tudi bolj nesramni,« je recimo lani ocenjeval evropski poslanec Ivo Vajgl. Tudi pravni strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha že več let neuspešno poziva slovenske politike, naj se vendarle zganejo in začnejo postopek pred evropsko komisijo. Če ta ne bi želela odločiti zoper terminale v Tržaškem zalivu, pa bi Slovenija morala vložiti tožbo in predlog za začasno odredbo za ustavitev vseh morebitnih del na evropskem sodišču. Osnutka obeh dokumentov sta po Pavlihovih besedah »že nekaj let pripravljena, a verjetno založena v kakšnem zaprašenem predalu nekdanjega ministrstva za okolje in prostor«.
Ali bo vlada, ko bo o žaveljskem ali katerem drugem terminalu v Tržaškem zalivu razpravljala stran od žarometov javnosti, spet začela cincati? Včerajšnje srečanje v Bruslju ni bilo tisto, ki bi o čemer koli odločilo, pa vendar vlada ni zmogla strateško premišljenega nastopa.