Zamujena priložnost

Po še eni neuspešni konferenci v Cancunu so leta 2011 države v Durbanu sklenile, da si za nov poskus globalno usklajene akcije pustijo malo več časa – dogovor naj bi bil sklenjen leta 2015, uresničevati pa bi se začel z letom 2020. Hkrati je postalo očitno, da po principu od zgoraj navzdol, torej da bi določili nadnacionalne cilje, nato pa breme njihove uresničitve razdelili med posamezne države, soglasja ne bo mogoče doseči. Države so se zato odločile, da do konca marca prihodnje leto na pogajalsko mizo vržejo svoje nacionalne cilje in zaveze glede zmanjšanja izpustov CO

2

Ob brušenju političnih robov in zbliževanju taborov naj bi na zasedanju v Limi določili kriterije, po katerih bi bili ti nacionalni cilji in zaveze merljivi in bi jih bilo mogoče med seboj primerjati ter še pred pariško konferenco oceniti, ali bodo dovolj za zadržanje segrevanja ozračja pod dvema stopinjama Celzija. Za to je treba do leta 2050 izpuste toplogrednih plinov zmanjšati najmanj za polovico. Drugi cilj pravkar končane podnebne konference je bil pospešiti polnjenje posebnega sklada za pomoč revnejšim državam v boju s podnebnimi spremembami. Vanj se je doslej nateklo dobrih deset milijard dolarjev, toda od leta 2020 naj bi ga razvite države vsako leto napolnile s stotimi milijardami.

Vsi ti cilji so se izjalovili, čeprav so za optimizem pred konferenco poskrbele Kitajska in ZDA. Ti največji onesnaževalki na svetu, ki skupno v ozračje izpustita več kot 40 odstotkov vseh toplogrednih plinov, sta sklenili sporazum, po katerem se je Peking novembra prvič tudi pred mednarodno javnostjo zavezal h konkretnemu cilju, in sicer da bo Kitajska najvišjo količino izpustov dosegla do leta 2030, nato pa jih začela zmanjševati. ZDA pa so napovedale zmanjšanje izpustov CO

2

Mnogi so sporazum ocenili kot potezo, ki je podnebna pogajanja premaknila z dolgoletne patpozicije in globalnemu dogovoru na stežaj odprla vrata. A že takrat so bolj kritični glasovi opozarjali, da je kitajska obljuba neoprijemljiva, saj ne postavlja nobene zgornje meje izpustov, prav tako pa je tudi Washington ponudil ohlapnejšo zavezo od dosedanje.

Podobno medel je rezultat konference v Limi, saj so nekatere države z ZDA in Kitajsko na čelu zavrnile predlog, da bi določile merljive in medsebojno primerljive nacionalne podnebne cilje. Nič manjši ni niti ključni razcep med razvitimi državami in državami v razvoju, ali in koliko bi moral vsak tabor prispevati k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v prihodnosti. Države v razvoju so zahtevale tudi jasen časovni načrt polnjenja sklada za pomoč najšibkejšim državam, a ga niso dobile.

Do pariške konference je sicer še leto dni, kar državam omogoča, da vendarle vsaj delno nadoknadijo, kar so iz rok izpustile v Limi. Kajti sicer obstaja resna grožnja, da bo v Parizu dokončano tisto, kar je bilo začeto v Köbenhavnu. Možnost globalnega podnebnega dogovora pod okriljem Združenih narodov bo zelo verjetno pokopana.