A zaslišanje, ki bi moralo biti eno od ključnih v preiskavi komisije za ugotavljanje zlorab v bančnem sistemu, poslancev ni pretirano zanimalo. Že kmalu po uvodnem Zakrajškovem nagovoru jih je bilo mogoče v dvorani prešteti na prste ene roke. Drugi so se razpršili po sejah preostalih delovnih teles in odborov. Zdelo se je komaj verjetno: prvi mož LHB, pomembne financerke propadlih domačih imperijev (Bavčarjevega Istrabenza, Zidarjevega SCT, Zakeršnikovega Preventa...), na drugi strani skoraj ni našel sogovornika. Če smo zlobni, je bilo to za poslance morda celo bolje: ker Zakrajška že skoraj desetletje ni več v NLB, pač ne more vedeti, zakaj je ta iz državnega zbora umaknila bankomat.
Takšne priložnosti za revizijo zgodovine Zakrajšek seveda ni izpustil. Za skoraj 30 milijonov evrov konsolidirane izgube, ki jo je LHB zaradi rezervacij, odpisov in slabitev ustvarila v letu po Zakrajškovem odhodu (2009), je bila seveda kriva NLB in ne nasedli projekti, financirani iz Frankfurta. Razložil je, da je posle banke redno pregledoval nemški regulator, a zamolčal, da je ta že leta 2009 ugotovil precejšnje pomanjkljivosti pri upravljanju kreditnega tveganja. Tudi forenzična revizija poslov LHB po Zakrajškovih »neuradnih informacijah« ni ugotovila malomarnosti. In to kljub temu da naj bi LHB – kot je slišati iz bančnih krogov – vodil po domače. »Vedeli smo, da se bo gradbeništvo ustavilo,« je dejal Zakrajšek. Če, zakaj je potem kot predsednik nadzornega sveta SCT pomagal napihovati Zidarjev avtocestni balon?
Posojil domačim »tajkunom« ni konkretneje omenjal. Po njegovem so bila ustrezno zavarovana, čeprav tega iz poročil o stečajih ni mogoče razbrati. Ničesar nismo izvedeli o spregi z Bavčarjem (ta je bil nadzornik LHB, do leta 2004 pa je Zakrajšek nadzoroval Maksimo Holding, prek katere je Bavčar pozneje obvladoval Istrabenz). Morda tudi zato, ker komisijo vodi nekdanji direktor Soda, ki je skupaj s Kadom Bošku Šrotu in temu istemu Bavčarju prodal državni delež v Mercatorju. Posli s SCT, Ivanom Zidarjem, Agroživom, nepremičninski projekti na Hrvaškem...? Nič. Izvedeli smo le, da je tudi Zakrajšek žrtev – medijskih zapisov, vodilnih v NLB, politike...
Če kaj, nam je Zakrajšek včeraj nalil čistega vina. Le pol leta po tistem, ko je država v banke vložila več milijard evrov, zaradi česar danes ugotavlja, da nima denarja za subvencioniranje avtobusnih prevozov, je postalo dokončno jasno, da razčiščevanja odgovornosti za številne nasedle kreditne posle ne bo. Evforija, s katero so poslanci državnega zbora pospremili razkritje kreditnih map, prenesenih na slabo banko, je bila zgodba za en dan, namenjena nabiranju političnih točk in prikrivanju dejstva, da je vlak, ki ga še vedno čakamo, že zdavnaj odpeljal. Tiste resnične eminence slovenskega bančništva so namreč že nekaj let na varnem. Medtem ko banke, ki so jih nekoč vodili, ugašajo, so sami v pokoju, vsak s svojimi spomini na razkošno življenje doma ali v tujini. Vplivnežem, ki jih ni v javnosti, se ni treba ničesar bati. Mape o njihovih poslih so varno skrite.
Le vsakih nekaj let jih iz njihovih dvorcev pokliče kakšna komisija. Takrat ji prijazno razložijo, da se ne spomnijo ničesar.