Predrzni podjetniki, ki so v upravniškem poslu in odsotnosti kakršne koli sistemske regulacije očitno zavohali priložnost za bogatenje na račun izčrpavanja vseh vpletenih, namreč od etažnih lastnikov poberejo denar, ta pa se na poti do javnih podjetij – izgubi. Logične razlage za to ni, saj bi upravnik moral biti zgolj posrednik. Olajšati bi moral delo obema stranema, ki ga za to plačujeta: etažnim lastnikom pri pravični razdelitvi stroškov in gospodarnem ravnanju s stavbo, javnemu podjetju pa s pravočasnim nakazovanjem denarja za stroške ne glede na morebitne neplačnike ali zamudnike. Če upravnik denar etažnih lastnikov zadrži in javnim podjetjem ostaja dolžan tudi po šest mesecev, to lahko kaže samo na eno: na neupravičeno okoriščanje.
V katero brezno izginja denar in koliko natančno ga je, je brez pomoči javnih podjetij težko oceniti. Da ga ni malo, pove preprost teoretični izračun. Recimo, da povprečno velik upravnik upravlja petdeset stavb, v vsaki pa je 30 stanovanj (gre za konservativno oceno). Če vsak mesec za tekoče stroške od vsakega stanovanja pobere sto evrov, se na njegov račun skupaj steče 150.000 evrov. Skušnjava, ali prenakazati vse, samo del ali sploh nič, je, razumljivo, velika.
Če nekoliko predrzno domnevamo, da upravnik tega denarja tri mesece ne bi prenakazal javnim podjetjem in drugim dobaviteljem, bi to pomenilo 450.000 evrov minusa na njihovih računih, k čemur sploh še nismo prišteli provizij, ki jih upravnik najbrž še vedno prejema za sicer zgolj načelno prevzemanje terjatev. Pa vrhunca te vrtoglave norosti sploh še nismo dosegli! Upravnik namreč javnemu podjetju nato zagrozi s tožbo, če bi slednje razkrilo njegov dolg. Ker da mu bo to povzročilo gospodarsko škodo. Njemu, ker to ne bo dober piar, ne javnemu podjetju, ki bo ostalo v rdečih številkah.
Poslovna skrivnost gor ali dol, etažni lastniki, ki jim zakon predpisuje upravnika, imajo pravico vedeti, da nekdo krade njihov denar. Zgolj sami lahko preprečijo, da bi takšni upravniki poniknili in jih pustili z dolgovi, ki so jih ti nekoč že plačali. Pogodbam navkljub namreč javna podjetja upravnikov ne morejo terjati za mesece neplačanih računov, saj slednji niso uporabniki njihovih javnih služb, ampak so to – etažni lastniki.
Zato ostaja vprašanje, zakaj javna podjetja vztrajajo v teh očitno patoloških razmerjih, kot tudi, čemu varujejo skrivnosti pakta, ki ga upravniki očitno nemoteno kršijo. Javna podjetja naj bi namreč v prvi vrsti ščitila interese občanov, v imenu katerih so bila tudi ustanovljena. V nasprotnem se lahko hitro zgodi, da bodo ostala z minusom na računih. In kdo, mislite, ga bo moral poravnati? Upravnik že ne.
