Pa problemi ne bi terjali posebej intelektualno superiornega ministra, pač pa preprosto nekoga, ki je zmožen posluha, analize in ukrepanja. Vsekakor osnovni problem ni povezan s količino denarja, kot še vedno vztrajajo populisti. Kulturnemu ministru ni treba kot sova uharica bdeti nad tem, da mu kolega na finančnem vsako leto nameni tisti promile več. Po deležu proračuna, ki ga namenjamo kulturi, je Slovenija v Evropi na drugem mestu. Denarja je dovolj. Prvi in največji problem slovenske kulturne politike je, kam ta denar odteka. Vsi kulturni programi, ki nastajajo zunaj javnega sektorja, si delijo manj kot pet odstotkov pogače, pri čemer polovico 200-milijonskega proračuna ministrstva za kulturo porabimo za plače zaposlenih v javnih zavodih. Niti pol toliko za programe. In tu je jedro problema. Čeprav je denarja vsako leto manj, mastodont javnega sektorja vsako leto pogoltne enako. Medtem ko vsi negativni trendi pristajajo na hrbtu neodvisne kulture, so v javnih zavodih nazadnje protestirali, ko so šle »grožnje« dokaj zmernih rezov čez njihove plače. Plače, ne programe.
S problemom nedotakljivega javnega sektorja je neposredno povezan problem podhranjenega nevladnega sektorja in diletantsko urejenega statusa samozaposlenega v kulturi. Vsak bedak razume, zakaj je pomembno, da se tem, ki ustvarjajo, ni treba izčrpavati v birokraciji, in zakaj je slabo, če davčna zakonodaja honorar samozaposlenega obravnava na enak način kot dobiček srednje velikega podjetja. Ker lahko to razume vsakdo, je po malem neverjetno, da tega doslej ni razumel nobeden od ministrov. Tod leži tretji problem bodočega ministra za kulturo. V njegovi nemoči, ki je usodno povezana z močjo v 20 letih številčno početverjenega uradništva, ki je brezvoljno, brezidejno in pogosto odkrito sovražno kulturi, kot aparat pa sposobno kvečjemu vzdrževanja statusa quo. Kot vsako drugo ministrstvo je tudi kulturno odlagališče političnih kadrov, pri čemer smo državljani povsem brez mehanizmov, s katerimi bi to usodno anomalijo korigirali.
Vprašanje »kdo« je brez orientacije. Pomembno je edino, kaj bo izbrani na čelu kulturnega resorja počel – bo sploh kaj počel ali pa bo le nagrajen za politično zvestobo? Bo od njega na vladi pričakovana le nekoristna benevolenca? Bo na funkcijo gledal kot na trdo prislužen karierni bombonček? Dokler nimamo ministra, ki bo imel operativne in karakterne kompetence, da v apatičnem vzdušju javne uprave vleče poteze pozitivnih sprememb, lahko gre ministrstvo še za eno leto v kako eksotično resorsko španovijo. Iz simbolnega pragmatizma predlagamo finance, iz diagnostičnega pa zdravje.
