Zgodovinar Janko Pleterski je v pretresljivem pismu državnemu zboru izrazil željo, da uveljavi »svojo osebno človekovo pravico do smrti«. »Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava. Hočem posebej poudariti, da vztrajam pri stališču, da bi morala biti ta pravica do smrti priznana v Sloveniji pa tudi v vseh drugih državah,« je povedal v pismu, ki po njegovi smrti še vedno odmeva v razpravah o evtanaziji in pomoči pri samousmrtitvi. O tej pravici bodo po četrtkovem zaključku poti zakonskega predloga združenja Srebrna nit in pobudi za razpis posvetovalnega referenduma, ki so jo vložili v Gibanju Svoboda, presojali vsi državljani.
V poslanski skupini Svobode so ocenili, da je zakonski predlog dobro pripravljen. Svojo odločitev o referendumu so utemeljili s pomembnostjo vprašanja, ki po njihovem terja tudi širšo družbeno razpravo. Z izjemo štirih poslancev SD in štirih poslancev Levice so koalicijski poslanci sklenili, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Pretežno so tako glasovali enako kot poslanci SDS in NSi, ki so predlogu od samega začetka ostro nasprotovali.
Referendum bi bil zelo verjeten scenarij tudi v primeru, če bi koalicijski poslanci zakonski predlog dopolnili in mu pritrdili. Ker so to potezo povlekli kar sami, so si v koaliciji, kjer so urejanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dokaj naklonjeni, zagotovili nekaj manevrskega prostora. A so se hkrati v prvi vrsti izognili odgovornosti, ki pritiče njihovi vlogi.
Izogibanje temi, ki velja za politično občutljivo, je bilo očitno iz mandata v mandat. Da je dosegla državni zbor, so zaslužni izključno v civilni družbi. To ne pomeni, da so postopki, kot so si jih zamislili v zakonskem predlogu, idealna rešitev. Tudi vsakega pomisleka, ki je letel na predlagane spremembe, ne bi bilo pravično pripisati pokroviteljskemu odnosu do trpečih bolnikov. Države, ki so možnost evtanazije ali pomoči pri samousmrtitvi že dopustile, so uzakonile zelo različne rešitve s prav tako raznolikimi varovalkami.
V zdravniških organizacijah so pred četrtkovim odločanjem poslancev napovedovali, da bodo zakon, če bi ga državni zbor sprejel, spoštovali, a so omenjali ugovor vesti. Skupna točka pomislekov iz zdravniških vrst je bilo nasprotovanje vlogi, ki jim jo je pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja odmerjal zakonski predlog. Pa tudi ideja, da je treba zagotoviti dovolj dostopno paliativno oskrbo, ki lahko učinkovito – in ne le ob iztekanju življenja – lajša bolnikovo trpljenje. Pri čemer niso zanikali možnosti, da bi bili nekateri zdravniki prav takšen zakon, kakršen je bil pred poslanci, pripravljeni izvajati.
Ljudje, ki so ob neznosnem trpljenju doslej javno pozivali k zakonski ureditvi pomoči pri samousmrtitvi, so zahtevali pravico do zadnje besede. Njihovo razumevanje trpljenja je dopuščalo, da drugi čutijo drugače, prav tako njihov pogled na to, kaj je dostojna smrt. Pravice, kot veje iz pisma Janka Pleterskega, obenem niso zahtevali le zase. Oblasti jim še vedno niso prisluhnile, a se hkrati vse težje obračajo stran. Iskanje konsenza, za kakršnega so se odločile, pušča grenak priokus. Besedo o pravicah ene najbolj ranljivih skupin prebivalcev so s pobudo za posvetovalni referendum predale vsakomur, ki si jo hoče vzeti.
