Medtem ko si predvsem zahodna politična srenja ob smrti legendarne britanske železne lady prizadeva izrisati podobo voditeljice, ki je rešila Britanijo gospodarskega zloma in skupaj z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom osvobodila svet iz objema hladne vojne, se ob običajnem pietetnem odnosu do umrlih še pred jutrišnjim zadnjim slovesom od nekdanje premierke krešejo mnenja o njeni dejanski politični dediščini. Globoko razdeljeni Britanci, med katerimi jih kar 60 odstotkov nasprotuje dragemu poslovilnemu ceremonialnemu pogrebu, niso edini, ki ji lahko očitajo, da je v mnogočem spremenila njihovo življenje na slabše. Duh thatcherizma je namreč šele po njenem ne ravno pokončnem odhodu z Downing Streeta 10 zavel čez Rokavski preliv na staro celino ter skupaj s čezatlantsko reagonomiko ustvaril zadušljivo ozračje, v katerem se Evropa v skorajda nerešljivih krčih zvija dandanes.
»Nobene takšne stvari ni, kot je družba« je bil moto političarke, ki se ji zdaj družba njenih političnih dedičev zahvaljuje za zasluge. Hčeri malega trgovca nihče ne more očitati, da ni zvesto sledila prepričanju, po katerem mora vsakdo najprej poskrbeti zase, šele nato za sosede in da nihče ni do česar koli enostavno upravičen, ne da bi prej izpolnil vse svoje obveze do države. Na politični piedestal se je povzpela z lastno močjo brez običajnih botrov, tam do svojega sicer solznega slovesa vztrajala celih enajst let in se nedvoumno zapisala v zgodovino z enkratno politično trmoglavostjo, ki je zlomila ne le najtrši rudarski sindikat, ampak tudi socialno državo kot odgovor na družbeno brezbrižnost, ki je pripeljala do strahovite izkušnje druge svetovne vojne. Svojevrstna čarovnija v demokratičnem polu sveta, kjer se razume, da politični voditelji slišijo volilce in se jim ne postavljajo na čelo kot vsevedni ali kar absolutistični vladarji, da ne zapišemo diktatorji.
»Ding Dong! Čarovnica je mrtva,« sposojena pesem iz časa, ko je bila Margaret Thatcher še najstnica, a je prek družbenih omrežij zdaj spravila v zagato britansko državno televizijo, ki je zdaj ni hotela predvajati, kaže prav to plat thatcherizma. Začaranost namreč, v kateri sta Velika Britanija in z njo združujoča se Evropa živeli zadnjih dvajset let, prepričani, da je mogoče prihodnost stare celine zgraditi na atomiziranem posamezniku brez občutka za družbo in z vojaško močjo kot vezivnim tkivom. Brez falklandske vojne bi Thatcherjevo z Downing Streeta odpihnilo še pred stavko rudarjev v letih 1984/85. Jugoslovanske vojne so uresničile tudi željo tedaj že politično upokojene Thatcherjeve, da zveza Nato dobi novo vlogo v evropski družbi, ki jo dandanes uresničuje v Afganistanu in jo bo jutri v Severni Koreji, še do včeraj pa jo je v Iraku, čeprav zasnovana kot varuh demokratične in socialno trdne (zahodne) Evrope. Pogreb z vojaškimi častmi za bivšo britansko premierko je zato na mestu, cenen v primerjavi s tistim, kar nas bo še stala politika, ki bo nekoč v prihodnosti verjetno ocenjena kot Chamberlainova. Margaret Thatcher ni razumela časa, v katerem je vladala, ga je pa nedvomno zgodovinsko zaznamovala.