Kaj natančno je odločevalce prepričalo, da so zagretemu investitorju ugodili, je težko reči. Zagotovo je bil močan argument v Anderličev prid, da je obljubljal prestižno koncertno-operno dvorano, veliko 20.600 kvadratnih metrov. Kaj je stara, odslužena in ljudem nevarna stavba v primerjavi z živahno novogradnjo s koncertno-operno dvorano, ki je povrh vsega ne bi financiral javni denar, temveč denar zasebnika? Ko so dali takšno dvorano na tehtnico, niso bili redki, ki so v želji po okrepitvi kulturne ponudbe v mestu prikimali Anderličevi želji, da poruši Kolizej.
A ko je padel Kolizej, so padle tudi maske. Anderlič je priznal, da obljubljene dvorane sploh ni nameraval financirati sam, ker bi šlo za preobsežno investicijo za zasebnika. Pričakoval je, da mu bosta finančno pomagali občina in država, ki pa nimata dovolj denarja niti, da bi pod streho spravili vsaj najbolj nujne javne kulturne projekte.
Ko mu strokovnjaki niso dovolili zgraditi tako velikega kompleksa, kot si ga je zamislil, se je Anderlič dvorani, s katero se je še pred leti šopiril, brez pompa odpovedal. Namesto nje bo po vsej verjetnosti kulturi namenil zgolj manjši večnamenski prostor, kaže predlog prostorskega načrta. Razumljivo, pravijo nekateri, kam pa naj da stanovanja in poslovne prostore, če ne sme zidati stolpnice? Toda zaščiteni stari Kolizej ni padel zato, da bi naredil prostor še eni stanovanjsko-poslovni gradnji, temveč da bi mesto z novogradnjo pridobilo tudi novo pomembno kulturno točko.
Namesto da bi ministrstvo in tudi občina, ki pripravlja občinski podrobni prostorski načrt, Anderliča prisilila, naj v novi zgradbi uredi tak prostor, ki bo odražal družabno vzdušje Kolizeja v njegovih najboljših časih, mu le nemo popuščata. Ker sta z Anderliču na kožo pisanim soglasjem za rušitev dopustila zmanjšanje kulturnega prostora z 20.000 na vsaj 600 kvadratnih metrov, je težko verjeti, da sta ministrstvo in občina zagovarjala najboljšo rešitev za kulturo.
Kako majhen bo na koncu večnamenski kulturni prostor, ki ga predvideva predlog prostorskega akta, najbolj nazorno pove podatek, da zahtevana minimalna površina ne predstavlja niti dveh odstotkov vseh načrtovanih površin Musice Tivoli. In v ta izračun sploh niso vštete podzemne etaže, katerih površina je skoraj enaka tistim nad površjem.
Tipična arhitektura Kolizeja, ki je bila spomeniško varovana, se je že leta 2011 sesula pod težo gradbenih strojev. Zdaj kaže, da bo z občinskim podrobnim prostorskim načrtom padel še duh Kolizeja, ki v zlatih časih ni bil samo središče zabave, plesov, jahanja, druženja in dogodkov, temveč so v njem potekale tudi prireditve, prihodke od katerih je lastnik namenil revnim družinam, šolanju otrok ali glasbenikov. Arhitekt Joseph Benedikt Withalm, ki je načrtoval in financiral gradnjo starega Kolizeja, ni razmišljal zgolj, kako maksimizirati dobiček, temveč si je prizadeval ustvariti tudi kulturno stičišče za Ljubljančane. Anderliča takšni načrti očitno niso nikoli niti zanimali.