Bolnike z levkemijo bodo končno zdravili v dostojnih razmerah, v katerih bodo lažje preprečevali nevarne okužbe. Veselje je upravičeno, a podrobnosti poti do novega oddelka vendarle ne smejo v pozabo. S Simonom Vrhuncem in predstojnikom oddelka prof. dr. Petrom Černelčem je trak rezala premierka v odhodu Alenka Bratušek, ki začasno vodi še zdravstveni resor. Podpora novemu začetku je lepa gesta, a bolniki so na boljše razmere predolgo čakali ravno zaradi šibke politične volje. Ko se je novi oddelek odmikal, ni bilo sogovornikov na najvišjih ravneh od nikoder. Bolnišnici pred časom na finančnem ministrstvu na primer niso dovolili kredita, s katerim bi lahko novi oddelek že zdavnaj stal, ministrstvu za zdravje pa se ni pri razpisih nikamor mudilo. Pred meseci je državno revizijsko komisijo na primer zaprosilo, naj omogoči začetek opremljanja kljub ponudniški pritožbi. Ko je komisija to možnost zaradi ogroženosti življenj bolnikov izjemoma dovolila, se je začasni minister Karl Erjavec raje odločil za čakanje na končno odločitev.
Če ne bi skupaj z zdravniki hematološkega oddelka politikom vztrajno nastavljali ogledala (nekdanji) bolniki, bi se kaj lahko zgodilo, da bi se novi prostori odmaknili še za nekaj let. Bolniki, ki niso glasni, v Sloveniji niso uslišani. Na direktorje bolnišnic, ki se v strahu za stolček večinoma izogibajo ostrejšim soočanjem z vlado, ne morejo računati.
Vlade so bile v zadnjem desetletju brezbrižne tudi do bolnikov ljubljanske urgence. Vedno znova je zmanjkalo denarja in zavzetosti, da bi se gradnja nove premaknila z začetne točke. V nasprotju s hematološkim oddelkom za novo urgenco ne stoji močna civilna iniciativa, kakršno lahko organizirajo kronični bolniki. Jeza se v zahteve artikulira šele, ko človek slabe razmere občuti iz meseca v mesec. Tudi Bratuškova je včeraj v novih prostorih modro molčala o sosednjem gradbišču, ki stoji že več let. Nedavna zagotovila z ministrstva za zdravje, da bi bila lahko urgenca nared v letu in pol, so še povsem neoprijemljiva – gradnjo lahko odmahne vsako naslednje krčenje proračunskih sredstev za zdravstvo. Celo najnujnejše kadrovske okrepitve urgence so zdravniki ob neznosno dolgem čakanju bolnikov letos dosegli šele, ko so o stiski javno spregovorili.
Dosedanje izkušnje kažejo, da morajo biti premiki na bolje vedno znova izsiljeni. Nadejati se jih je mogoče šele, ko se razmere približajo katastrofalnim, nujni pogoj pa je še obširno medijsko poročanje o sramoti. Vlade z investicijami odlašajo, ker za vse ni dovolj denarja, a gre na koncu tudi za težavo s postavljanjem prioritet. Rezanja traku pred novimi prostori ne bi nikoli več smela spremljati opomba, da so bolniki zaradi neustreznih razmer, ki so se vlekle leta in leta, tudi umirali.