Glede na zadnje akcije gibanja Vseslovenska ljudska vstaja, ki si je pred tem neupravičeno prilastilo vodilno vlogo na množičnih ljubljanskih demonstracijah, bi se marsikdo s takšno potezo predsednika državnega zbora lahko tudi strinjal. Razmere v državi se od zadnjih protestov, ki so potekali v skorajda vsakem slovenskem kraju, niso spremenile. Nasprotno, napovedi, kaj čaka Slovenijo v prihodnjih mesecih in letih, so tako črnoglede, da ji marsikdo napoveduje skorajšnji grški vsakdan. To pomeni, da so spremembe v domačem političnem prostoru nujne kot še nikoli doslej, a se vstajniki (po novem) ukvarjajo tudi z lipicanci in mejo v Piranskem zalivu, medtem ko se bodo jutri (celo) poklonili Ivanu Krambergerju, dobremu človeku iz Negove.
Sporočila, ki jih s tovrstnimi dejanji pošiljajo vstajniki (in najbrž je že čas, da se vsi skupaj vprašamo, koliko je to »enotno poimenovanje« sploh smiselno), so dvomljiva, vprašanje, ali so državljani v preteklih mesecih stopili na ulice in trge zaradi lipicancev in meje s Hrvaško, pa je na tej točki zato še toliko bolj umestno. Da je deklaracija, ki je izšla iz protestov, spodbudna artikulacija zahtev na številnih bistvenih področjih naših življenj ter ustroja drugače vodene države z manj nepravičnosti in neenakosti, da pa potrebujemo v tem trenutku še veliko več, je po zadnji vseslovenski ljudski vstaji opozorila tudi raziskovalka in svetovalka na področju javnih politik Neva Nahtigal.
Od upora državljanov, ki so ga narekovali dogodki v Mariboru in kasneje tudi v Ljubljani, je minilo zgolj nekaj mescev, marsikdo pa je na proteste in njihove zahteve, ki so bili začinjeni tudi z lokalnimi zgodbami, očitno že pozabil. In to kljub dejstvu, da je vseslovensko ljudsko vstajo še konec lanskega leta po eni izmed javnomnenjskih anket podpiralo kar 82,1 odstotka vprašanih. Po fazah spontanosti ter eksploziji protestniških zahtev in programov je očitno nastopila faza utrujenosti in naveličanosti državljanov, kar je navsezadnje pokazala tudi rekordno nizka udeležba na mariborskih volitvah.
Da bodo protestniška gibanja po odstopu mariborskega župana Franca Kanglerja in padcu vlade Janeza Janše izgubila del svojega naboja, je bilo pričakovati. Levosredinska vlada pa se je »pacificiranja« protestniškega gibanja lotila veliko manj frontalno. Ne s policijo, ampak z državnimi civilnodružbenimi sekretarji, ne z zaničevanjem in cinizmi, ampak z manipulacijami in odprtostjo do vseh, tudi izključevalno-šovinističnih državljanskih gibanj.
Vstajniki so se tako namesto na dežju znašli pod kapjo in čas je, da se vprašajo, koliko so za to sami odgovorni.
