Svojevrstni moralni hazard lahko zadnje mesece spremljamo na Darsu, katerega dolgoročni obstoj je odvisen izključno od države. Ne le da je ta edini lastnik Darsa. Še pomembneje je, da jamči za skoraj tri milijarde evrov Darsovih posojil, ki jih družba zelo verjetno nikoli ne bo zmogla v celoti poplačati.
Začelo se je z nagrado za dobro delo uprave, ki jo vodi Matjaž Knez. Drži, da si dobri menedžerji zaslužijo dobro plačilo. Toda Darsovi vodilni z lanskim rekordnim dobičkom – verjeli ali ne – res nimajo nič. Petintridesetmilijonski plus je namreč skoraj v celoti posledica dveh razlogov. Najprej vladne podražitve vinjet, ki je povišala prilive od cestninjenja, in nato še padca temeljne obrestne mere euribor, ki je oklestil finančne odhodke. Kljub temu se trem članom Darsove uprave obeta lepa nagrada, vsakemu okoli 20.000 evrov bruto.
Nadaljevalo se je z Dnevnikovim razkritjem podatkov o (ne)uspešnosti tožb proti nekdanjim vodilnim in zaposlenim. Te v imenu Darsa vlaga Odvetniška družba Matoz. Čeprav na Darsu poudarjajo, da je ta krepko cenejša od drugih pisarn, bo končni izkupiček teh postopkov za nekajkrat izničil vse Matozove popuste. Z njimi bo namreč imela družba, ki ima lastno pravno službo s šestimi zaposlenimi, po nekaterih ocenah najmanj pol milijona evrov stroškov. Hkrati bo Matozu (ne)hote očitno uspelo tudi v celoti moralno rehabilitirati nekdanjo upravo Mateje Duhovnik. Janšev odvetnik v zadevi Patria je sicer na Dars – kakšno naključje – prišel v času njegove druge vlade.
Vrhunec moralnega hazarda je razpis za elektronsko cestninjenje. Tega je Darsu – spet naključje – že drugič zapored uspelo tempirati na čas medvladja. Zakaj, ni težko ugibati. Zadnji veliki posel na slovenskih avtocestah, vreden 250 milijonov evrov, je že vrsto let predmet poželenja levih in desnih. Prav v času sestavljanja nove vlade je najbolj pod radarjem, kar lahko olajša predajo posla morebitnemu »izbranemu« ponudniku. A na Darsu so pri tem, ko so bodočemu resornemu ministru vnaprej zvezali roke, pozabili, da gre za zadevo, ki vsaj deloma zadeva tudi državo. Od novega sistema bo namreč odvisno, kolikšni bodo Darsovi prihodki v prihodnjih letih, od tega pa, ali in kako uspešna bo družba pri vračanju posojil.
Pri tem je zanimivo, kako dogajanje na Darsu očitno ne moti nikogar v Slovenskem državnem holdingu (SDH). Ta je najprej zahteval sklic skupščine Darsa, na kateri je želel zaradi prevelike povezanosti med upravo in nadzorniki te zamenjati z novimi ljudmi, a nato na lastno zahtevo pozabil. Minili so trije meseci in nadzorniki Darsa so še vedno trdno v sedlu.
To pravzaprav ni presenečenje. Lobistične lovke Darsovih šefov in njihovih prijateljev so dolge: segajo tudi do strank nove koalicije, vodilnih rotarijancev in Cerkve. Tudi zato moralni hazard – če parafraziramo Gordona Gekka – na Darsu ni več le zaželen, ampak je tudi v »Postzidarjevem« obdobju vpet v sam sistem delovanja te družbe. Psi občasno zalajajo, a karavana za izbrance gre dalje. Do trenutka, ko bo prvi upnik zahteval poplačilo svojega posojila. Takrat bomo Darsove račune plačevali vsi.
