Mandat aktualne levosredinske vlade vstopa v ključno obdobje, ko bo morala pokazati vso pahljačo svojih zmožnosti in sposobnosti. Učnih ur za politične novince v Gibanju Svoboda in uigravanja ekip po ministrstvih je konec, začenja se vzpon na goro reform, ki jo je predsednik vlade Robert Golob napovedal novembra lani na četrtem kongresu stranke, na katerem je zmagovalec parlamentarnih volitev povezal vse sredinske in liberalne stranke. Golob je takrat samozavestno izjavil: »Lotili se bomo vseh reform, ki stojijo že trideset let. To so zdravstvena, šolska, pokojninska, energetska reforma, naš cilj pa je popolnoma spremeniti slovensko družbo. Po dveh mandatih naše vlade bo slovenska družba popolnoma drugačna, zato bo leto 2023 ključno.«
Kaj se bo iz vsega tega izcimilo, ko bomo konec letošnjega leta delali obračun, ni jasno. Konkretnejšo oceno bomo lahko dali, ko bodo slovenski javnosti predstavljene podrobnosti vseh reform, kajti kar smo lahko doslej spremljali, so bile predvsem analize – ki so seveda potrebne – in plahi namigi, v katero smer razmišljajo oblikovalci politik. Kot da bi se v vladi po letu dni zavedeli, da so pred goro reform, ki ji ni videti vrha, ker jo prekrivajo meglice negotovosti.
Če bi lahko stavili, bi bilo zato v tem trenutku varneje položiti denar na bolj pičel izkupiček reformnih naporov – in to iz preprostega razloga, ker ni povsem jasno, ali je slovenska družba pripravljena in predvsem sposobna prebaviti toliko sprememb hkrati. Slovenija se je v treh desetletjih spremenila v temeljih, vstop v EU in vojaško zavezništvo Nato sta njenim prebivalcem odprla nove možnosti in priložnosti, ki pa jih niso vsi enako izkoristili. Postali smo družba udobja in hkrati smo vse bolj ostarela družba, ki ni navdušena nad naglimi in drastičnimi spremembami – po naravni poti postajamo bolj konservativna družba, kjer so mlajše generacije postavljene ob rob. Ostri napadi na direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač so nazoren indikator politične nestrpnosti in konservativizma v najodurnejši izvedbi.
Reforme pa so v načelu namenjene našim potomcem, da bodo lahko živeli v bolj zelenem okolju, uživali bolj zdravo hrano, da bodo imeli streho nad glavo, delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, ob vsem tem pa naj bi bili sposobni poskrbeti za generacijo, ki jim je vse to omogočila. Zato reformno leto 2023 ni le zgodba o neki stranki in koalicijski vladi. Reforme niso le številke, cilji in časovnice. Namesto o reformah bi bilo morda bolje govoriti o modernizaciji upehane in okostenele Slovenije. Reforma je v svojem bistvu ideološki koncept, ko mora biti jasno, zakaj je potrebna, čemu služijo spremembe in kaj naj bi od tega imeli vsi člani družbe. Reforma je zgodba, ki jo morajo vsi razumeti, ji verjeti, da lahko uspe, in predvsem dovolj zaupati, da bo ekipa, ki jo izvaja, to tudi sposobna izpeljati.
Nastavki za uspeh aktualne vlade obstajajo – ima karizmatičnega predsednika vlade, ki mu je zaradi izkušenj v gospodarstvu jasno, kako se vodijo obsežni projekti, ima trdno politično podporo v državnem zboru in dovolj visoko javnomnenjsko podporo. Vse več utemeljenih dvomov pa je, ali so v slabem letu priprav na izvedbo reform oblikovali dovolj uigrane ekipe na ključnih resorjih. Predvsem pa vsi skupaj potrebujemo bolj prepričljivo zgodbo – zakaj reforme, kakšni so cilji in čemu se bo treba odreči. Če se bo vlada sama odpravila na goro reform, je že zdaj jasno, da bo neuspešna. Na to goro se bodo morali odpraviti vsi oziroma večina. Ker »alternativa«, ki je na lanskoletnih volitvah dobila jasno zavrnitev, preoblečena v upokojensko opravo, že poziva k vseslovenskemu uporu.
