Ljubljančanom, ki zaman iščejo osebnega zdravnika, lahko odpiranje koncesionarskih ambulant prinese nekaj olajšanja. Rešitve v sili, ki so bolj ko ne omejene na nujno pomoč v zdravstvenem domu ali bolnišnici, pač niso dostojna zdravstvena oskrba. A hkrati so zadnje napovedi o reševanju krize osnovnega zdravstva znamenje poraza ljubljanskega zdravstvenega doma, občine in slovenskih zdravstvenih oblasti.
Možnosti, kot je opredeljevanje pacientov pri mladih zdravnikih tik pred zaključkom specializacije, v Ljubljani in marsikaterem drugem kraju niso (dovolj) izkoristili. Občinske oblasti so se prehitro sprijaznile z zagotovili, da zdravniki v osnovno zdravstvo preprosto nočejo. Skrb vzbujajo še indici, da so zdravniki iz Ljubljane odhajali tudi zaradi skrhanih odnosov znotraj zdravstvenega doma. A svoje je prispevala tudi pasivnost ministrstva za zdravje, ki se ni na stiske prebivalcev brez osebnega zdravnika odzvalo niti z začasnimi rešitvami. V zdravstvenem domu so večkrat opozorili tudi na razvlečene postopke, ki so jim oteževali zaposlovanje tujih zdravnikov.
Meje, pri katerih lahko v ambulantah družinske medicine odklonijo opredeljevanje dodatnih pacientov, so se začele zniževati po dogovoru med zdravniki in vlado Mira Cerarja. Za to, da ne bi spremenjena pravila okrnila osnovne zdravstvene oskrbe v državi, niso kasneje poskrbeli ne v vladi Marjana Šarca ne v vladi Janeza Janše. Med pandemijo so se zagate pri dostopu do diagnostike in zdravljenja le še povečevale. Za ljudi, ki so v tem obdobju ostali brez zdravnika, je bilo pandemsko zdravstvo še posebej neprehodno.
V Dnevniku smo v zadnjih mesecih poročali o starostnikih iz Ljubljane, ki so jih pošiljali k prostim zdravnikom na Vrhniko, v Horjul in Komendo. Kraji, v katerih se ni mogoče opredeliti pri niti enem družinskem zdravniku, so se medtem le še množili. Glede na podatke sledilnika Zdravniki se v Horjulu zdaj ni mogoče vpisati na novo. Z rdečimi pikami – gre za območja, kjer si ni mogoče izbrati niti enega zdravnika – je prepredena skoraj celotna osrednja Slovenija. Podobno je v Mariboru z okolico, velikem delu Koroške in Beli krajini. Po dva zdravnika paciente na novo sprejemata le v Bohinju. Marsikateri specialist družinske medicine, pri katerem so dodatni pacienti še dobrodošli, je sicer že dosegel prag, ko bi se lahko uprl dodatnim vpisom. V Ljubljani bi se lahko pozanimali, kako so v takih krajih dosegli kompromis v dobro bolnikov.
Tudi v Janševi vladi se, dokler so mnogi prebivalci zaustavljeni že na vhodu v zdravstveni sistem, nimajo s čim hvaliti. Ambulante niso dobile niti jasnih napotkov, kdaj je treba bolnika sprejeti na štiri oči. Da so se v zdravstvenih domovih zato pojavile zelo različne prakse, ni presenečenje. Oskrba je, tudi ko posameznik osebnega zdravnika ima, še vedno odvisna od poštne številke.
Vneme, da bi v javnem zdravstvu v tem obdobju poskrbeli vsaj za osnove, pri oblasteh ni opaziti. Nered je uničujoč. Zdravstveni delavci pripovedujejo o posledicah zamud pri zdravljenju, kakršnih prej v desetletjih opravljanja poklica še niso videli. Bolniki, ki bodo po pozni diagnozi potrebovali bolnišnično pomoč, bodo okrevali dlje. V oskrbo bo treba vlagati. A za bolnike niso pomembne le investicije v zidove, ob kakršnih se je v teh dneh fotografiral zdravstveni minister Janez Poklukar. Globoke težave, ki so zdaj očitne na praktično vsakem oddelku, bo treba reševati pri temeljih. Marsikatera tegoba se pokaže – in pozdravi – v ambulanti družinskega zdravnika.
