Včeraj so na Vrhniki podelili Cankarjevo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta. Prejela jo je Simona Semenič za knjigo dramskih besedil tri igre za punce. Cankarjeva nagrada je najmlajša slovenska literarna nagrada, saj je bila podeljena šele tretjič, in ni edina literarna nagrada, ki bo – ali pa je že bila – podeljena letos. V Sloveniji imamo v resnici zelo veliko književnih nagrad. Naj začnemo naštevanje z najprestižnejšo Prešernovo nagrado in nagradami Prešernovega sklada. Potem so tu še Grumova nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo; vilenica, ki je mednarodna nagrada Društva slovenskih pisateljev; kresnik, ki ga za najboljši roman podeljuje časnik Delo, Veronikina nagrada mesta Celje za najboljšo pesniško zbirko leta. Levstikovo nagrado podeljuje založba Mladinska knjiga za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti. Nagrado desetnica, ki prav tako pokriva področje otroške in mladinske književnosti, podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Kritiško sito podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov. Nagrado mira za izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti žensk podeljuje PEN. Imamo še Rožančevo nagrado za najboljšo esejistiko in večernico časopisa Večer za najboljše mladinsko delo, navsezadnje pa še nagrade Slovenskega knjižnega sejma, kjer med drugim podeljujejo tudi nagrado za najboljšo knjigo leta.
Ob takem seznamu se zdi, da ima vsaka vas,vsako društvo in vsak časopis svojo literarno nagrado. Za jezikovno tako majhen prostor, kot je slovenski založniški trg, se to morebiti zdi pretirano. Zato ni presenetljivo, da se nagrajenci ponavljajo, da celo isto delo v enem letu dobi več nagrad. Tudi Simona Semenič je za v knjigi zbrana dela že prejela nagrade. Nagrajenci se ponavljajo ne glede na to, da o njih odločajo različne žirije, ki imajo vsaka svoje literarne preference in usmeritve. Ali obilica literarnih lavreatov pomeni tudi razvrednotenje nagrad samih?
Zdi se prav nasprotno. Izdaja izvirnih besedil po podatkih Nacionalnega bibliografskega centra Narodne in univerzitetne knjižnice v zadnjih letih pada. V letu 2009 je bilo pri nas izdanih 4961 izvirnih knjig in brošur. Leta 2021 je bilo takih le še okoli 3500. Pri tem pa zanimivo narašča izdajanje slovenskih romanov – od 151 izdanih v letu 2009 do 227 izdanih leta 2020. Medtem ko izdaje pesniških zbirk v slovenščini padajo – lani jih je bilo le še 74. Pa vendar izhajajo, čeprav ob tradicionalnem glorificiranju slovenskega literata ustvarjalci ta trenutek živijo na skrajnem eksistenčnem robu ter morajo biti v teh okoliščinah res s srcem in dušo predani pisanju, saj slovenska literatura – z res redkimi izjemami – ni profitabilna. Ni čudno, da večina izvirnih leposlovnih del v slovenščini izide s podporo Javne agencije za knjigo. Zato se je verjetno v zadnjih letih tudi zgodil premik, ko izvirnega leposlovja ne izdajajo več velike založbe, temveč tako rekoč butične, skorajda entuziastične založbe, kot so Litera, Goga, LUD Literatura, Center za slovensko književnost, Založba Pivec in podobne.
Tudi zaradi tega se kljub manjšemu številu izdanih knjig zdi, da slovenska literarna krajina še nikoli ni bila tako razburljiva in razgibana, saj premore vse od vrhunske žanrske literature do najbolj eksperimentalne poezije. Pa ne da je med slovenskim izvirnim leposlovjem vse samo svetleče in na meji genialnosti. Daleč od tega. Toda z vsako nagrado, ki vsaj za kratek medijski hip osvetli eno od domačih knjig, se ta zasveti kot biser. Če jo bo zaradi te male pozornosti le eden od bralcev nanizal v svojo bralno ogrlico, je namen vsake od mnogoterih književnih nagrad upravičen.
