Medtem ko smo državljani odprtih rok zajahali trend in množično vgrajujemo sončne panele na strehe svojih hiš, obnovljivi viri pri delu politike, gospodarstva in stroke povzročajo razkol in odpor. Prav ste prebrali, del politike, stroke in gospodarstva sončnim panelom in vetrnicam nasprotuje. Potem ko so na energetskem ministrstvu pripravili zakon, ki omogoča lažje umeščanje obnovljivih virov energije v prostor, (bojda) v dobri veri, da bi skrajšali zamudne birokratske postopke, ki preprečujejo obsežnejšo solarizacijo države, so ga na poti do sprejema pričakale vse mogoče politične ovire. Koalicija je pričakovala, da bo šel zakon skozi parlamentarno proceduro po hitrem postopku, a mu je opozicija ves čas obravnave ostro nasprotovala. Nazadnje, ko ga je razklani parlament končno sprejel, pa je zakon odpor vzbudil še na lokalni ravni. Župani niso proti sončnim panelom, ne, to se ne spodobi, so pa v novem zakonu in dopolnjujoči uredbi našli cel kup težav, priročnih izgovorov za to, da njegovih določil ne morejo izpolniti.
Zakon omogoča postavitev sončnih in vetrnih elektrarn na mnoge nemoteče površine z velikim osončenim potencialom: na protihrupne ograje avtocest, na šaleška premogovniška jezera, na travnike slabše kvalitete, zaraščena kmetijska zemljišča ter ob pridobljenem vodnem soglasju na širša vodovarstvena območja. Zakon dopolnjujoča uredba občinam nalaga, da panele namestijo tudi na velika občinska parkirišča in objekte. Kaj bi lahko bilo s tem narobe, se boste vprašali.
V energetiki se obrača veliko denarja, zato so lobistični interesi na tem področju agresivni. Del nasprotovanja sončnim panelom in vetrnicam gre nedvomno pripisati tem, v največji meri jedrskim, interesom. Hkrati z nasprotovanjem solarizaciji se namreč ustvarja (umeten) konflikt in tekmovanje med obnovljivimi viri in jedrsko energijo, češ da prvi izpodrivajo drugo – ni nepomembno, da je zadnji veliki energetski projekt, ki smo ga v Sloveniji izvedli, to res naredil –, pri čemer jedrski lobi nikoli ne pozabi omeniti spodletelega nemškega scenarija kot vzorčnega primera slabe energetske politike države. Energiewende, nemški energetski prehod, na papirju temelji na obnovljivih virih energije, v praksi pa se država po izklopu zadnjih treh jedrskih elektrarn zanaša na fosilne vire (in uvoženo jedrsko energijo). Kljub množičnemu uvajanju nezanesljivih obnovljivih virov Nemčiji ni uspelo drastično znižati ravni ogljikovega dioksida v ozračju. Nemška ideja je spodletela v izpolnjevanju svojega ultimativnega cilja.
A primerjava med Slovenijo in Nemčijo ni nič drugega kot poceni po(pu)li(s)tična puhlica. Nikakršnih dokazov ni, da bi Slovenija sledila nemškemu scenariju, in tudi zakon o uvajanju obnovljivih virov energije ni indic za kaj takega. Na tej strani Alp noben panel ali vetrnica ne more nadomestiti jedrske elektrarne, ker Slovenija pač ni tako osončena kot Savdska Arabija ali tako vetrovna kot Norveška, in energetiki na čelu države se tega gotovo zavedajo.
Če bomo hoteli slediti vse bolj rigoroznim evropskim zahtevam po razogljičenju, bomo potrebovali vse nizkoogljične in brezogljične vire, ki so na razpolago, in sodelovanje vseh akterjev, ki skupaj ustvarjajo energetsko politiko države: ker so obnovljivi viri majhni in razpršeni, brez širšega političnega in občinskega sodelovanja ne bo šlo. Drago bo, tukaj imajo dvomljivci prav. A (neobstoječa) energetska politika Slovenijo že zdaj drago stane: v obliki kazni, ki jo mora plačevati, ker ne dosega evropskih ciljev o uvajanju obnovljivih virov. Leta 2021 je Slovenija morala plačati deset, lani pa dva milijona evrov za statistični prenos obnovljivo proizvedene energije. Plačati je morala državam, ki so cilje presegle. Kam bi torej raje namenili denar: sosednjim državam ali domačim investitorjem?
