Bolniki, ki so nas v zadnjih mesecih opozorili na neprijetne izkušnje z javnim zdravstvom, so omenjali predvsem nered. Nekateri so pripovedovali o ambulantah, kjer se na klice skoraj ne odzivajo, drugi o raznovrstnih napakah v informacijskih sistemih, tretji pa so izpostavili nenavadno odlaganje terminov zdravljenja. Bralci so večinoma v isti sapi povedali, da so imeli v zdravstvu tudi dobre izkušnje. Ogromne razlike, ki se pojavljajo celo v istih ustanovah, so jih čudile. Spraševali so se tudi, kako se godi tistim bolnikom, ki se ne zmorejo postaviti zase.
Prepreke, čez katere se morajo prebijati nekateri oboleli, so ob premajhni dostopnosti pomoči še bolj moteče. Naglo naraščanje repov čakalnih vrst, pri katerih so dopustni roki prekoračeni, se je v drugi polovici lanskega leta sicer ustavilo, a temu ni sledil preobrat na bolje. Bolniki, ki so v javnem sistemu potegnili kratko, so upravičeno razočarani. Oblastniki so jih v svojih obljubah vedno znova postavljali v ospredje, a so jih redko upoštevali. Od že opuščene različice krajšanja vrst, na katero je sprva stavila vlada Roberta Goloba, so imeli korist predvsem akterji, ki so se hitro usmerili v dobro plačana zdravljenja.
Da so nezadovoljni, ne skrivajo zaposleni v zdravstvu. Dohodke zdravstvenih delavcev so oblasti zviševale brez jasne rdeče niti, na enak način pa so trosile tudi zaveze. Neenakomerni dvigi, s katerimi so skušale umirjati žarišča, so vedno znova spodbujali dodatno nejevoljo. Po višje plačilo se zdaj znova odpravljajo zdravniki, ki nameravajo opozorilno stavkati 9. januarja. Na neuresničene zahteve so pred koncem minulega leta opozarjali tudi zaposleni v zdravstveni negi. Pri tem je vnaprej jasno, da bi zastoji, ki bi lahko že v kratkem nastajali ob dolgotrajnejši zdravniški stavki, bolnike potisnili v še slabši položaj.
Na poteze sindikata zdravnikov Fides so se z napovedjo druge opozorilne stavke bolnikov odzvali v Glasu ljudstva. Do ravnanja Fidesa so kritični, spomnili pa so tudi na neizpolnjene obljube koalicijskih strank. Zakonski predlog, ki so ga vložili v državni zbor, med drugim predvideva dvig praga za odklanjanje vpisov pacientov v osnovnem zdravstvu. Vlada ob naraščanju števila prebivalcev brez zdravnika doslej ni ukrepala, če odštejemo odpiranje ambulant za neopredeljene paciente.
Za oblasti, ki so si svojo pogajalsko pozicijo s spodletelim eksperimentom s čakalnimi dobami poslabšale kar same, ob številnih zahtevah iz zdravstva ni enostavnih izhodov. Plače zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev prihajajo iz iste blagajne kot denar za zdravljenja. Dolgoročnih rešitev glede financiranja v zdravstvenem resorju, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel, še niso predstavili. Luknje v zdravstveni blagajni so v preteklosti sicer povzročali tudi dogovori vlad z zdravstvenimi delavci, ob katerih niso zagotovile dodatnih prilivov.
Pri odločitvah o zdravstvu je bilo doslej še najslabše poskrbljeno za interese bolnikov. V zadnjem času se je to dogajalo tudi z relativizacijo njihovih slabih izkušenj, pa naj gre za možnost izbire osebnega zdravnika ali čakalne dobe. Nered, ki ga prebivalci opažajo pri iskanju pomoči, obenem ni zgolj stvar posamezne ambulante ali zavoda. Stihijska zdravstvena politika se je na vseh ravneh sistema odražala iz mandata v mandat. Kar ne pomeni, da lahko vse ostane, kot je. Ukinjanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je pomembno, a ne zadošča. Podobno kot predhodnice je tudi vlada Roberta Goloba vseskozi sporočala, da je na strani bolnikov. Spodobilo bi se, da to pokaže z dejanji.
