Bližnji vzhod je v novo leto vstopil z dvema političnima atentatoma, ki regijo nevarno peljeta v širši oboroženi spopad. Likvidacija namestnika političnega vodje Hamasa Saleha Al Arurija v Bejrutu ni nov modus operandi izraelskih varnostnih služb. Izraelske likvidacije palestinskih tarč so vedno znova imele tri cilje cilje: maščevanje, obglavljenje vodstev palestinskih skupin z upanjem na njihovo slabitev ali spreminjanje politične situacije. Na dolgi rok nikoli niso dosegle svojih ciljev. Za ubitimi – seznam žrtev zunajsodnih pobojev visokih pripadnikov Hamasa, Islamskega džihada in PLO je dolg – so vedno prišli novi. Palestinskega hrepenenja po svobodi in lastni državi ni zadušil nobeden od atentatov.
Smrt Arurija, še zdaleč ne najpomembnejšega Hamasovega voditelja, je ključna predvsem zaradi kraja, kjer je bil ubit. Izstrelek z drona ga je pokončal v južnem Bejrutu, kjer je sedež gibanja Hezbolah. Napad na Hamasovega političnega voditelja je bil odkrito vržena rokavica Hezbolahu, naj vstopi v vojno. Ko je bilo včeraj po likvidaciji Arurija v iranskem Kermanu med komemoracijo ob četrti obletnici smrti organizatorja šiitskega upora v Iraku zoper ameriško okupacijo ubitih še več kot sto ljudi, so se pokazali obrisi politike, ki želi tako imenovane »sile upora« (Hamas, Hezbolah, Iran in Hutije) zvabiti v odkrit spopad v regiji.
S še nepojasnjenim napadom na žalno slovesnost v spomin generalu Kasamu Sulejmaniju (ubitemu v napadu Američanov z dronom) so »sile upora« pred prelomno odločitvijo, kako se odzvati na provokacije z jasnim političnim predznakom. Hezbolah in Izrael sta si doslej izmenjevala zadržane napade na obmejnem območju, medtem ko se je Iran v spopad vključil predvsem z aktivacijo svojih jemenskih zaveznikov, ki ogrožajo plovne poti v Rdečem morju in z droni poskušajo doseči tudi Izrael. Takšna »zadržanost« postaja vse težja.
Napadi 7. oktobra lani so spremenili Bližnji vzhod predvsem v surovosti medsebojnega obračunavanja. V bistvu se ni spremenilo nič. Izraelsko-palestinski konflikt se je iz spopada nizke intenzivnosti spremenil v brutalno genocidno vojno visoke intenzivnosti, ki počasi pojenja. Njen namen ni zgolj maščevanje ali (popolnoma iluzorno) uničenje Hamasa, temveč vse bolj jasna želja skrajno desne izraelske vlade, da Hamasov teroristični napad 7. oktobra izkoristi za »prostovoljno migracijo« prebivalcev iz Gaze, kjer bi po željah ključnih ministrov v Netanjahujevi vladi Bezazela Smootricha in Bena Gvira od skupno 2,4 milijona Palestincev ostalo le še 200.000 prebivalcev na močno skrčenem območju, ker bi se velik del ozemlja spremenil v tamponski varnostni pas.
Prebivalstvo Gaze bi torej »prostovoljno preselili«. Tako v izraelskem besedišču zveni politika, ki ji nasprotujejo od EU do ZDA, medtem ko se v očeh izraelskih politikov zdi popolnoma normalno, da usoda po svetu razseljenih Sircev iz tamkajšnje državljanske vojne doleti tudi Palestince. S sancta simplicitas rešitvijo, skregano z mednarodnim pravom in humanostjo, bi tako rešili palestinsko vprašanje, samo dovolj jih je treba k takšni preselitvi prepričati še z vse pogostejšimi vdori na Zahodni breg. Tako bi po izraelskem razmišljanju postala odveč tudi dilema, koga ustoličiti za skrbnika Gaze po koncu vojne. Če ni lepe poti iz genocidne vojne, jo pa morda premore še ena kršitev mednarodnega prava?
Te politike ne sramuje več niti premier Netanjahu. Iščejo se že prostovoljci za sprejem preseljenih Palestincev: medtem ko v Egiptu in Jordaniji o čem takem nočejo niti slišati, se za sprejem prostovoljno izseljenih Palestincev, ki so jim domove zravnali z zemljo in ubili sorodnike, domnevno ogrevajo v Kongu. Da bi se takšen nepisan načrt dokončne zmage nad Palestinci – ne nad Hamasom – lahko uresničil, pa je potrebna preusmeritev pozornosti. Najlažje jo je doseči s širitvijo vojne – toda ta mora biti za Izrael obrambne narave.
