Koalicija Alenke Bratušek je imela ob prevzemu oblasti dve možnosti: ali na silo krpati luknje v državni blagajni do trenutka, ko naj bi kriza vendarle minila, ali temeljito reformirati državo in jo pripraviti na realnost izgubljenega desetletja. Zdaj je jasno, da se je odločila za prvo možnost. Ta je vsaj na prvi pogled politično bolj oportuna: z njo si bo koalicija prihranila vsaj nekaj (notranjih) konfliktov in kupila čas.
A račun, po katerem bo s kriznim davkom in dvigom DDV »pokrila« proračun in s tem preložila ostrejše reze v javni sektor, se vladi ne more iziti. Njen reformni program je bržčas zadnji obupani poskus vrnitve v preteklost. Z njim bo vlada – še bolj kot pred tem Janševa s politiko varčevanja – le še pospešila spiralo krize. Matematika je enostavna. Zadušitev domače potrošnje bo udarila po podjetjih in povečala število brezposelnih. Zaradi varčevanja pri socialnih transferjih bo še več ljudi približala pragu revščine. To bo spet zmanjšalo potrošnjo, še povečalo sivo ekonomijo in zmanjšalo prilive v proračun.
O tem, kdo bo plačal krizo, domnevno leva vlada ne dopušča dvoma. To ne bodo ne tajkuni ne bankirji, ampak zasebni sektor, srednji sloj, ki je v Sloveniji že tako izginil nekje med Bajukovo dohodninsko lestvico in Pahorjevim dvigom minimalne plače, najrevnejši in mladi. Ironično je, da bo »socialna« vlada v relativnem smislu najbolj dvignila najnižjo stopnjo DDV (za hrano in zdravila), kar bo udarilo po socialno najšibkejših. Obenem koalicija v imenu – prosto po Igorju Lukšiču – »kvalitetnega javnega sektorja« navdušeno podpira krizni davek, ki je sam po sebi domala enak enotni davčni stopnji, nekoč največjemu »neoliberalnemu« zlu.
Res je, da je vlada Bratuškove že od prvega dne med kladivom vse bolj živčnega Bruslja in nakovalom podedovanih lukenj v proračunu. Toda to je ne opravičuje, da se je prav v času, ko nad Slovenijo visi celo prisilna uprava evropske komisije, zaradi lastnega političnega preživetja odločila za igro, ki pomeni le podaljševanje agonije. Namesto domišljenih in pogumnih ukrepov (davkov na vino ali nepremičnine, zmanjšanja števila občin, prihrankov pri javnih naročilih, zagona manjših investicij s posojili pri mednarodnih bankah itd.) se je raje odločila za počasno umiranje. Tega eden od sekretarjev na trenutke popestri z zvenečo obljubo o oživitvi katerega od že umrlih podjetij.
Vse to najbrž priča, da je v imenu oblasti tudi v prelomnih trenutkih za državo še vedno dovoljeno vse. Da šef opozicije sestanke o fiskalnem pravilu, na katero je nekoč skoraj vezal zaupnico, šprica zaradi plezanja v Italiji. Da »oče« največje vladne stranke, pri katerem je državni organ zaznal korupcijsko tveganje, na veliko kadruje po državnih podjetjih. Da sindikate v odrekanje prepričuje ljubitelj poceni letalskih vozovnic prevoznika v državni lasti. Da o »pravičnosti« modruje prvak stranke upokojencev, ki je še pred letom dni molčal ob neustavnem zniževanju pokojnin.
